Že v Dnevniku uslužbenca tehnične pomoči sem med komentarji najavil novo zgodbo računalničarja. Tokrat se je po dolgem času srečal s svojim kolegom, bivšim sošolcem in priučenim keramičarjem ali polagalcem keramičnih ploščic, kot se sam naziva. Ime naj mu bo Mirko.
Mirko je že v osnovni šoli začel kazati svoje ročne spretnosti. Bil je eden tistih, ki si je upal pošlatati tudi sošolke iz višjih razredov, kamor naše roke večinoma niso upale. Za nas so bile starejše mladenke nesporen tabu! Čeprav je dostikrat fasal tudi kakšno klofuto, ga to ni ustavilo. Nasprotno, zdelo se je, da ga celo podžiga.
Pri telovadbi Mirko ni imel večjih težav. Nekaj časa je treniral odbojko, saj so trening obiskovale tudi punce. Včasih pa je pri nogometu celo zabil kakšen gol. Večje probleme sta mu delali fizika in predvsem matematika. Čeprav je vedno trdil, da ga je tovarišica, med sošolci jo je vedno imenoval stara coprnica, le "vzela na pik", smo vsi ostali videli, da temu le ni čisto tako. Kdo pa v šestem razredu ne obvlada poštevanke? Pri srbohrvaščini pa smo se na njegov račun najbolj nasmejali takrat, ko je pri branju cirilice Titovega psa Riska prekrstil v Pucka. Še pol leta po tem ga je cela šola klicala Pucko, tudi sam sem veselo sodeloval pri tem, na kar še danes nisem ponosen.
Kljub nekaterim težavam je osnovno šolo izdelal z dobrim uspehom, kar je takrat bilo dovolj za vpis v srednjo gradbeno šolo. Vendar mu ni bilo usojeno, da bi jo dokončal, čeprav so vsi trdili, da je dovolj brihten, vendar se pri učenju niti malo ne potrudi. Po ponavljanju prvega letnika so se njegovi starši odločili, da bo zanj boljše, da konča vsaj nekakšno šolo in ga prepisali v dvoletno poklicno šolo, smer keramičar.
Mirku je ta šola bolj ustrezala, saj je bilo več praktičnega pouka in izkazal se je s pravdobrim uspehom! Zaradi uspeha in spretnosti je zelo hitro dobil tudi službo pri lokalnem SP-ju. Svojim osnovnošolskim ročnim spretnostim, ki jih je medtem nadgradil še s kakšnimi, se ni izneveril in že po letu dni je šefova mlajša hčerka kazala prve znake nosečnosti. Ko se trebuha pač ni dalo več skrivati in je zadeva prišla na dan, je njegov šef najprej pobesnel in ga vrgel na cesto. Vendar je, tudi s pomočjo svoje žene in matere, ugotovil, da Mirko le ni tako slab fant in da prihajajoč vnuk ali vnučka potrebujeta tudi očeta. In Mirko je spet delal pri svojem bodočem tastu. Ta se je kasneje celo izkazal in mladi družinici postavil lepo hišico.
Mirko tako še danes zgledno živi s svojo izbranko in hčerkico. Edina slaba stvar, ki jo vedo o njem povedali okoliške babe je, da ni poročen.
Seveda je njegova hčerka hitro rasla in Mirko je navsezadnje moral kupiti tudi računalnik. Škatlo, za katero nikoli ni mislil, da jo bo kdaj postavil v svojo hišo. Preveč tehnike je v njem in ime ga preveč spominja na računanje in matematiko.
Ker pa je z današnjo tehniko pač tako, da se hitro pokvari, se tudi ta računalnik ni izneveril temu dejstvu. Takoj po garanciji je začel delati zelo počasi ali pa še to ne. In Mirko se je ob nedelujočem računalniku spomnil svojega bivšega sošolca, zdaj pa najboljšega programerja daleč naokoli (OK, tu malce pretiravam) - mene!
Zvečer po dnevniku mi tako zazvoni telefon. Nobenega klica nisem pričakoval, številka pa je bila neznana. Tako sem dvignil slušalko le zato, da zadeva z zvonenjem ne bi več motila mojega miru. Pričakoval sem itak kakšnega anketarja, ki bi ga odpravil v pol minute, ker se mi pač ni dalo odgovarjati na nobeno vprašanje.
Rečem: "Halo, Robert pri telefonu!".
Na drugi strani: "O, zdravo. Ravno tebe iščem. Kako si?"
Kaj, kako sem? Nimam pojma, kdo se sploh pogovarja z mano in ravno da ne rečem "to bo pomota", raje vprašam: "Kdo pa kliče?".
"A me ne poznaš, Mirko pri telefonu." Kakšen Mirko, se sprašujem sam pri sebi? Saj nobenega ne poznam. Nato Mirko reče še: "Sošolec. Pucko." Ta beseda - Pucko - je bila dovolj, da sem se ga v istem momentu spomnil. "Ja zdravo, kako si?" vprašam nazaj. Tako kot jaz ne odgovori na vprašanje ampak kar preide k bistvu: "Čuj, slišim, da se z računalniki baviš? Baje da si pravi stručko!". "Ja ja, bo kar držalo. Razen tistega o stručkotu." skušam biti smešen. Nato Mirko kar ustreli: "Čuj, mala je nekaj računalnik zjebala! Nek virus si je zrihtala vanj. Bi lahko zadevo malo pogledal?" Načeloma ne popravljam računalnikov, sploh ne skoraj popolnim neznancem. Pri Mirku pa me je malce grizla vest zaradi tistega Puckoja, s katerim sem ga tudi sam prevečkrat obmetaval. In sem privolil.
Računalnik mi je še isti dan dostavil na dom in se na hitro poslovil, češ da gre k enemu kolegu malce šušmarit in mu bo polažil ploščice. Povedal sem mu, da ga bom poklical, ko bo zadeva urejena in da naj kakšna dva dni potrpi.
Kako me je tisti računalnik zajebaval ne bom niti posebej omenjal. Tudi po odstranjevanju brezbroj različnih virusov je zadeva še naprej štekala. Nobeni popravki in preinstalacije niso zalegli. Pa sem se na koncu le vdal in na novo instaliral vse od Windowsov naprej. Prej pa še seveda kopija vseh podatkov na disku, da ne bi kasneje česa zmanjkalo. Tri večere nisem delal drugega, kot porihtaval računalnik. Za stručkoja se namreč ne spodobi, da bi priznal poraz!
Četrti dan pokličem Mirkoja in mu sporočim veselo novico. Je bil v desetih minutah pri meni. Sva na hitro spila pivo, Mirko pa je vmes povedal, da mu gre kar v redu in da po šihtu še kaj na črno naredi. Vseh težav, ki sem jih imel z računalnikom, mu niti nisem omenjal. Ko me je vprašal, kaj je bilo narobe, sem le modro dejal: "Virus kot virus. Odstraniš pa zadeva spet dela." Njegovo seganje po denarnici sem hitro prekinil in rekel, da plačilo ni potrebno. Ja, slaba vest je huda stvar. Bolj v šali sem le dejal, da mi pa lahko položi ploščice v kopalnici. Smo jo ravno takrat preurejali. Njegov povsem resen odgovor "Ampak jaz bom pa za to moral delati!" me je skoraj sezul, čeprav mu tega nisem pokazal in je kopalnica bila le šala, saj je bil keramičar že izbran. Rekel sem le: "Ja, saj maš prav!"
Od takrat naprej ne servisiram računalnika nikomur več in pika. Nobena slaba vest me več ne prepriča v to. Če zajebancija s preinstalacijami in namestitvijo zilijona med sabo nekompatibilnih programov in njihovih popravkov, ki ti v najslabšem primeru lahko vzame tudi več dni, ni omembe vredno delo, potem si naj pa vsak sam porihtava računalnik. Moj odgovor na vse prošnje je, da tudi za izdelavo pohištva ne prosim kolega mizarja, ampak grem v trgovino. Pa tudi avta ne vozim k sosedu nadstropje niže, če je z njim kaj narobe, ampak ga peljem na servis. Torej naj tudi oni računalnik peljejo na servis.
Mi je pa zadeva dala misliti. Kako je sploh prišlo do takšnega razvrednotenja računalniškega dela? Računalničar naredi nekaj neoprijemljivega, nobenih večjih sledi ne pusti za sabo. Ajd, računalnik dela, prej pa ni. Ni pa nič večji, nič lepši, škatla je še vedno enako siva. Verjetno pa s(m)o si računalničarji za nastalo situacijo celo samo krivi. Kaj pa s(m)o hodili zastonj in na črno nameščat DOS, Wordstar in pozneje Okna ter Word in Excel? Morali bi lepo že od začetka svoje delo pošteno zaračunavati in danes nobenemu "znancu, ki ga nisem slišal že pet let" ne bi padlo na glavo, da se "spomni svojega najboljšega prijatelja računalničarja" in zraven mimogrede omeni še nedelujoč računalnik.
Pri keramiki je seveda drugače. Keramičar za sabo pusti nekaj, kar je takoj vidno in oprijemljivo. Na primer lepo sijočo kopalnico, ki je prej bila vsa siva. Mizar za sabo pusti novo pohištvo, ki ga ne more spregledati noben obiskovalec ali celo vhodna vrata, ki se jih opazi že od zunaj. To pa so stvari, ki jih pač ni mogoče tako enostavno spregledati.
Atom
Ni komentarjev:
Objavite komentar