petek, 31. julij 2009

Kam z okvarjenim avtom na pomurski avtocesti?

Danes ljudje večino časa nekam hitimo. Mudi se nam v službo in iz nje, hitimo v supermarket, pa po otroka v vrtec, prestopamo na mestu v vrsti pred blagajno in še milijon podobnih reči. Če se le da, poskušamo prihraniti kakšno sekundo. Zato uporabljamo koristna poznanstva, se poskušamo prvi preriniti k blagajni, ki se je ravno odprla, na poti uporabljamo razne bližnjice in redno vozimo po avtocesti, čeprav je pot zaradi tega lahko celo daljša.

Avtocesta ima poleg že omenjenega prihranka časa še nekatere druge prednosti. Statistično je recimo na avtocestah manj nesreč, kot na ostalih cestah, torej s potjo po avtocesti manj tvegamo. Vendar je z nesrečami na avtocestah podobno, kot z letalskimi - statistično gledano jih je malo v primerjavi z nesrečami na ostalih cestah, so pa dostikrat s smrtnim izidom.

Včeraj sem na poti iz službe kot po navadi večinoma dohiteval in prehiteval romunske, ukrajinske in še vse ostale tovornjake, ki se vlečejo čez Slovenijo. Kar nekaj sem jih že pustil za sabo, ko sem kakšnih 500 metrov pred sabo zagledal "pacienta", za katerega se je že od daleč videlo, da vozi zelo počasi. Ko sem prišel še malce bližje, pa se je pof.... idiot "#$"#%" celo povsem ustavil na voznem pasu avtoceste ob prometni tabli z razdaljami krajev in s prižganimi vsemi smernimi lučmi, ki pa jih zaradi močne svetlobe od daleč sploh ni bilo mogoče opaziti!

Ni mi sicer jasno, kakšen IQ ima šofer, ki se kar nenadoma ustavi na avtocesti, razmišljati že ni mogel kaj dosti. Idiotu v zagovor le to, da se ni mogel ustaviti na odstavnem pasu, ker teh pomurska "avtocesta" pač nima!

Uspel sem ga obvoziti in še dobro, da na prehitevalnem pasu ni bilo nikogar. So mi pa že med kletvicami prišle na misel številne kazni zanj in najbolj krutih tu niti ne bi rad omenjal, kakšen doživljenjski odvzem vozniškega dovoljenja, krepko denarno kazen ali še raje služenje kazni z javnim delom in obisk psihiatra je še najmanj, kar bi mu naložil. Kaj če bi bil takrat recimo malo manj pozoren in bi ga prepozno opazil? Ali bi bil prehitevalni pas poln in bi se moral ustaviti za njim ter tvegati, da me od zadaj zadene kakšen od tovornjakarjev?

Po nekaj sto metrih pa me je prešinilo nekaj povsem drugega. Kaj pa, če mu je odpovedal avto in se na tej pomurski dvopasovnici imenovani avtocesta enostavno ni imel kam umakniti? Na številnih mestih se sicer da vsaj delno umakniti avto na bankino, da z njim ne okupiraš celotnega voznega pasu. So pa tudi številni odseki, kjer je pol metra od roba avtoceste postavljena kovinska ograja in se umakniti ne da.

Šofer, ki ustavi na avtocesti iz kakšnegakoli razloga, je tako zlahka tarča kakšnega naleta vozil od zadaj. Ob vsem tem pa obstaja še študija, ki dokazuje, da se v primeru nesreče na tej avtocesti med tovornjaki z rešilnim vozilom ni mogoče prebiti do ponesrečencev. Na "normalnih" avtocestah reševalna vozila v takih primerih velikokrat uporabijo odstavni pas, tu ga pa enostavno ni. Sicer je res, da je mogoče do ponesrečencev priti tudi z nasprotnega voznega pasu, ali celo po istem pasu z nasprotne strani (kar so v tej študiji preprosto zamolčali ali spregledali).

Kaj naj torej šofer, ki mu na pomurski avtocesti odpove avto, sploh stori?

Beri naprej >>

sreda, 29. julij 2009

Zavajujoče cene goriv v Avstriji po podatkih AMZS in RTV Slovenija

Pred 10 in še več leti so imeli avstrijci najvišje cene goriva v Evropi. Še lani so na avstrijskem portalu Auto-motor.at svojim bralcem priporočali, naj med potjo na dopust napolnijo svoje rezervoarje v precej cenejši Sloveniji!

Danes temu žal ni več tako in ni ga tujca, ki bi tankal na zadnji črpalki na naši strani meje, kot se je to pogosto dogajalo takrat. Pravzaprav se počasi začenjamo spreobračati v bencinske turiste Slovenci. Vsaj tisti, ki živimo ob meji.

Doslej se nekako iz principa nisem ustavljal na avstrijskih črpalkah zaradi par centov nižje cene dizla. Teh par centov na liter pa se je počasi povečevalo in pred dvema tednoma je bila razlika že celih 12,1 centa. Princip je sicer princip, 12 centov pri litru pa je 6 EUR pri polnem rezervoarju! In tako sem dva tedna nazaj princip nekam poslal in prvič napolnil rezervoar v Avstriji. Če se že enkrat tedensko vozim po Avstriji, se lahko še spotoma ustavim na njihovi črpalki.

Bil sem ravno na poti k staršem. Ne spomnim se sicer, kako sva z očetom prišla na pogovor o gorivu, sem mu pa mimogrede omenil, da sem ravno pred 5 minutami tankal v Avstriji in tudi njemu priporočil, naj raje tanka tam. Pa mi odgovori, da se za ta cent ne splača?!?!

Šele z računom sem mu dokazal, da dizel v Avstriji stane 0,929 EUR na liter (pri nas je takrat stal 1,05 EUR). On pa meni na svojem "internetu" (beri teletekstu), da je bencin celo 2 centa dražji v Avstriji (pri nas 1,10 EUR, v Avstriji 1,12 EUR)!

In potem s kotičkom očesa opazim, da naj bi bila cena dizla v Avstriji 1,02 EUR!?!? Opa, v tem je torej fora! Teletekst očitno malce zavaja, čeprav se hvalijo, da so bili podatki osveženi isti dan. In če ceno avstrijskega dizla navijejo skoraj za cel euro, ni vrag, da ne delajo isto tudi pri bencinu.

Vir napačnih (zavajaočih) podatkov pa je AMZS s svojimi podatki na strani Cene goriv po Evropi. AMZS bi rad vprašal, kateri avtoklub iz Avstrije jim je posredoval take podatke (objavljeno je namreč, da podatke pridobijo "iz strani tujih partnerskih avtoklubov in se pogosteje pojavljajo na bencinskih črpalkah")? Vem, da cene goriv v Avstriji niso enotne in se od črpalke do črpalke spreminjajo, ampak zakaj za vraga izmed vseh cen objavijo ravno najvišjo? Nemški ADAC namreč nima nobenih problemov z avstrijskimi nizkimi cenami goriva in na svoji spletni strani objavi kar različne cene goriv po črpalkah v Avstriji (če povezava ne dela, kliknite Download PDF na strani ADAC - Tanken im Ausland).

Še bolj zanimivo pa je, da RTV Slovenija potem veselo povzame AMZS-jeve cene, recimo na svojem multimedijskem portalu ali že omenjenem teletekstu - stran 175.

Vmes so se cene dizla pri nas sicer pocenile in čeprav Ministrstvo za finance veselo sporoča, da so cene še vedno nižje, kot pred enim letom, lastnike avtomobilov to očitno prav nič ne tolaži. Tako kot Ministrstvo za finance (ko jim primerjava pač ustreza), se tudi posamezniki namreč radi primerjamo s tujino, v tujini pa je gorivo še vedno občutno cenejše. In dokler bo tako, bom pozabil na princip.

Beri naprej >>

četrtek, 23. julij 2009

NLB, ne vem zakaj

Plastične kartice namesto denarja so zame ena boljših pogruntavčin. Nabereš robo, vržeš kartico na blagajno in vpišeš PIN kodo, ali se podpišeš. Vseeno pa se včasih najde kakšen kiosk-sladoledar ali burekđilnica, ki ne sprejema drugega, kot gotovino. Da v takih primerih ne bi ostali praznega želodca, so si banke izmislile škatle, v katerih lahko plastični denar zamenjate za ta pravega.

Omenjene škatle, poimenovali so jih bankomati, so skoraj tako dobra pogruntavščina, kot plastični denar. Banka napolni škatlo s kupom denarja, sami pa vstavimo kartico in vpišemo poljubni znesek (OK, v okvirih limita in stanja na bančnem računu), ki bi ga radi dvignili v obliki gotovine. Težava nastopi, ko v bankomatu zmanjka gotovine.

In ravno to se mi je zgodilo zadnjo nedeljo na bankomatu Nove Ljubljanske banke (kjer imam tudi odprt bančni račun). Čeprav se mi zdi to podobno, kot če bi v gostilni zmanjkalo pijače ali da bi zgoraj omenjenemu sladoledarju zmanjkalo sladoleda, se zaradi tega nisem dosti vznemirjal. Navsezadnje živim v mestu, kjer so bankomati posejani precej na gosto. Najbližji je bil bankomat banke Hypo, ki mi je brez problema izpljunil želen drobiž (ki je še isto minuto romal k bližnjemu sladoledarju).

Na bankomat brez gotovine sem že pozabil, dokler se nisem danes prijavil v Klik (aka NLB-jeva spletna banka) in ugotovil, da me je NLB za nevšečnost s svojim praznim bankomatom, za pešačenje do drugega bankomata in dvig gotovine na njem "nagradila" z 0,47 EUR "nadomestila za dvig - BA druge banke", kot so zapisali v opisu knjižbe. Res krasno! (Mimogrede, tudi za prijavo v Klik bom moral banki plačati provizijo.) Svinjarija se mi zdi, da sploh zaračunavajo takšne storitve, čisti nateg pa so cene teh storitev.

Gospodom na NLB-ju bi svetoval, naj čim večkrat spraznijo svoje bankomate, saj bomo tako stranke prisiljene dvigovati gotovino na bankomatih drugih bank. NLB pa naj veselo pobira "nadomestila za dvig - BA druge banke".

Že nekaj časa mi gredo ti lopovi na jetra, ampak (priznam) sem bil prelen, da bi zamenjal banko. Že s tisto provizijo za uporabo Klika (mesečno 0,65 EUR) so me pošteno razkurili, tole nadomestilo za dvig na bankomatu druge banke pa je zame dokončno preveč. Ko k temu prištejem še vsa "nadomestila" - za plačilo položnic (0,33 EUR na položnico), za trajnike (0,20 EUR na trajnik), za vodenje računa (7,30 EUR mesečno), mi tako letno izpulijo za okrog 200 EUR raznoraznih provizij!

Tako je zdaj padla dokončna in nepreklicna odločitev - zamenjava banke. Zdaj upam samo, da niso vse banke pri nas enake! Če ima kdo kakšen pameten predlog, na katero banko naj prenesem račun, se priporočam. Lahko kar v komentar temu sporočilu. Najpomembnejši so mi čim nižji stroški in dobra spletna banka, predvsem možnost shranjevanja predlog plačilnih nalogov (da jih ni potrebno vsakič ponovno vpisovati).

Adijo NLB!

Beri naprej >>

ponedeljek, 29. junij 2009

Soboški dnevi

Včeraj so je končal že 14. po vrsti Festival Soboški dnevi. Organizator (mestna občina Murska Sobota) se je tudi tokrat izkazal z številnimi znanimi glasbenimi skupinami in posamezniki, le prireditev za otroke se mi zdi, da je bilo pretekla leta več (ali pa so naši družinici samo bolj ustrezala).

Kot že nekaj let pa tudi tokrat organizator (mestna občina Murska Sobota) ni imel sreče z vremenom, saj je deževalo čisto vsak dan festivala. Tako nekateri sobočanci že pozivajo k prestavitvi festivala na kak drug termin, medtem ko bolj vraževerni trdijo, da je prestavljanje nesmisel, saj naj bi festival "pritegnil" slabo vreme, ne glede, kdaj bi se odvijal. Kakorkoli že, vremena si organizatorji (zaenkrat) še ne morejo izbirati, so pa že drugi dan prireditve na prireditveni prostor postavili dodaten šotor za večino obiskovalcev (glede na dosedanje izkušnje z vremenom bi jim predlagal, da naj ga naslednjič postavijo že pred začetkom).

Če vremena še ne morejo izbirati, bi lahko izbrali vsaj boljšega ponudnika gostinskih storitev. Čeprav je izbira verjetno povezana s sponzorstvom, saj je generalni sponzor (hotel Diana) bil tudi osrednji gostinec na prireditvi. Že lani je bila postrežba katastrofalna, letos pa ni bilo nič drugače. Verjamem, da za tako prireditev gostinci aktivirajo vso razpoložljivo delovno silo, ampak da moram mladi gospodični za šankom razlagati, da bo težko natočila malo pivo v 2-decilitrski kozarec, ki ga je veselo začela polniti, je pa malo preveč. Gospodična mi seveda ni verjela in se je celo posvetovala s "šefico", ki ji je na licu mesta razložila, kateri kozarci so za malo pivo. Povrhu vsega mi nato račun izda mlad gospodič, že omenjena šefica pa pokasira znesek računa. V glavnem popolna zmeda in hvalabogu, da niso imeli gužve in sem bil edina stranka pri šanku, saj je celotna procedura trajala kakšne tri minute. Pri drugem šanku so se pri naročilu mineralne vode začeli vsi zaposleni nekaj posvetovati, nakar pride k meni mlad gospodič in v zadregi reče, da mineralne vode pač nimajo. Spomnim ga, da za "špricer" pač rabijo tudi mineralno vodo in mi naj natoči zadevo v kozarec, če že nimajo mineralne vode v manjših steklenicah.

Največji kaos pa je bil pri hrani. Hčerka Živa je seveda postala lačna takoj, ko je zagledala hrano in sva šla naročit pomfri. Gospodična za blagajno naju kar takoj opozori, da "zdaj delajo langaš, pa bo potrebno malo počakati". OK, si rečem, bova pač počakala minuto ali dve. Vmes je prišlo še 5 ali 6 strank, ki bi rade pomfri in vsem po vrsti je gospodična povedala isto, da bo "potrebno malo počakat". Seveda se je hitro vklopila Živa in kot pokvarjena plošča na vsakih 10 sekund zatežila: "Ati, kdaj bo pomfri?" Minuta se je seveda zavlekla na kakšnih 10, kar je čisto razumljivo, saj so se gostinci na prireditev z 500 obiskovalci odpravili z dvema fritezicama (nič večjima, kot ju uporabljamo doma), od katerih je pri eni štrajkala elektrika in jo je ravno takrat pregledoval serviser, v drugi pa so cvrli po en langaš hkrati! Hitri in vedno nasmejani gospodje iz znane murskosoboške "kebabđilnice" za Telekomom ali njegovi 50 metrov oddaljeni "Pajdaši" bi v tem času in ob takem navalu prodali 50 pomfrijev in 10 kebabov ali hamburgerjev.

Zaradi že omenjenega slabega vremena in glasbenih izvajalcev, ki niso najbolj po mojem okusu, slik z letošnjega festivala žal ne morem pokazati. Sem pa na lanskem večino časa strašil z fotoaparatom, zato nekaj slik iz lanskega festivala.

Beri naprej >>

torek, 05. maj 2009

Medgeneracijsko nesolidarni penzionisti

Nobenega ni potrebno posebej prepričevati, da je z našim pokojninskim sistemom nekaj hudo narobe. (No, ne čisto vseh, kot bomo kasneje videli.) Sistem, v katerega plačujemo zaposleni, da lahko upokojenci dobivajo pokojnine in ga imenujemo "medgeneracijska solidarnost" (v bistvu sicer gre bolj za prisilo plačevanja pokojninskih prispevkov) namreč ni vzdržen. Delež zaposlenih ljudi je napram upokojencem namreč čedalje nižji in enostavno ne zmoremo vplačati dovolj prispevkov za vse pokojnine.

Tako politiki kot ekonomisti se v veliki meri strinjajo, da je nujna pokojninska reforma, čeprav smo eno nedolgo tega že izvedli. In ravno nova pokojninska reforma je bila tema nocojšnje Tarče na 1. programu RTV Slovenija.

Kot gost je minister Erjavec navrgel tudi ocvirek:

"...da pokojninske reforme ne potrebujemo! 

...

Naš sistem je vzdržen!"

Delno bi se lahko celo strinjal z njim. Upokojenci pokojninske reforme res ne potrebujejo! Zaposleni, ki so ravno pred upokojitvijo si je tudi ne želijo! Ker bi reforma prinesla predvsem zvišanje starostne meje za upokojitev ali z drugimi besedami - delati bi morali še kakšno leto dlje.

Kaj pa ostali? Ali reforme tudi ostali zaposleni ne potrebujemo? Do upokojitve imam še precej let in že nekaj let me navajajo na dejstvo, da je verjetno nikoli ne bom niti videl oz. da bo le ta mizerno nizka. In to kljub dejstvu, da v pokojninsko blagajno prispevam precej velik delež svoje plače in ne glede na to, da bom tudi jaz moral do upokojitve nabrati vsaj 40 let delovne dobe, kar tako rada kot argument proti reformi uporabita sindikalist Semolič in minister Erjavec. Njun argument da "si nekdo, ki je 40 let delal, zasluži dostojno pokojnino" očitno velja samo za tiste, ki so tik pred upokojitvijo. Za nas, ki smo sedaj (prisilno) medgeneracijsko solidarni do teh "skoraj upokojencev", pa jima je malo mar. Poleg tega, da bomo morali prav tako delati 40 let (glede na trend zviševanja upokojitvene starosti pa skoraj gotovo še več), nas dostojna pokojnina žal ne bo čakala!

Ne, nam poleg obveznega plačevanja pokojninskih prispevkov (tako imenovani prvi steber) svetujejo še plačevanje kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja (tako imenovan drugi pokojninski steber). Da ne bomo na stara leta ostali brez dostojne pokojnine in s tem sredstev za preživetje. Če že nekako pozabimo, da dvakratno plačevanje za pokojnino ni pravično, ostaja težava tudi v tem, da si marsikdo zaradi mizerne plače plačevanja dodatnega pokojninskega zavarovanja niti ne more privoščiti. Pri tem nam podatek, da si dodatno zavarovanje plačuje "le" polovica zaposlenih, nič ne pomaga in je poleg vsega še precej zavajujoč. Če namreč od te polovice odštejemo 200.000 zaposlenih v javnem sektorju, ki jim dodatno zavarovanje plačuje država, ostane samo še nekaj čez 1/3 zaposlenih v realnem sektorju, ki si premijo dodatnega pokojninskega zavarovanja dejansko tudi plačujejo. Poleg tega se vsak posamezen delavec niti ne more odločiti za plačevanje prispevka v drugi steber, ampak se za to mora odločiti vsaj polovica vseh zaposlenih v podjetju (vsaj pred kakšnim letom je še bilo tako, tako da upam, da s tem podatkom ne zavajam). Lahko se sicer vsak posameznik odloči za plačevanje individualnega dodatnega pokojninskega zavarovanje (t.i. tretjega stebra), vendar se ta premija plačuje iz neto plače in je zato dosti manj ugodna od drugega stebra.

Pokojninsko reformo nujno potrebujemo! Zaradi mene lahko tudi zvišajo starostno mejo za upokojitev in jo izenačijo za ženske in moške. Čim prej, tem bolje. Vem, da taka ideja skorajšnjim upokojencem nikakor ne bo dišala in verjetno med politiki tudi ne bo sprejeta, saj upokojenci predstavljajo ogromno maso, ki lahko bistveno odloča o rezultatu volitev. 

Skorajšnjim upokojencem pa bi dal vedeti, da imamo mladi dovolj medgeneracijske solidarnosti, kjer starejšim le dajemo, medtem ko se starejši v dobro nas ne želijo odpovedati nobeni ugodnosti. Kako naj sem solidaren do nekoga, ki zase zahteva pokojnino takoj in zdaj, mu je pa malo mar, če si poleg obveznega pokojninskega zavarovanja zmorem plačati še dodatno in kaj bo z mano čez nekaj let? 

Beri naprej >>

nedelja, 03. maj 2009

Življenje brez Googla

Kaj bi se zgodilo, če bi Google ukinil kakšno svojo precej uporabljano storitev, kot je Blogger (mimogrede - tudi stran, ki jo ravno berete, je objavljena na Bloggerju), Picasa Web Albums, Docs, Bookmarks ali na primer Gmail? Na vseh omenjenih storitvah imamo uporabniki shranjenih nešteto podatkov, fotografij in dokumentov, na njih smo objavili na tone objav. Nekatere storitve uporabljamo tudi v poslovne namene.

Res je, da je Google ta čas v dovolj dobri kondiciji in trenutno nič ne kaže, da bi nameraval katero od svojih bolj uporabljanih storitev ukiniti. Ampak, ali nam lahko kdo 100% jamči, da se to tudi v prihodnosti ne more zgoditi?

Pravijo, da noben imperij ni večen in da vsak enkrat propade. V računalništvu, kjer vse poteka bliskovito, še toliko prej. Že kar nekaj podjetij je bilo, ki so obvladovala splet (ali pa vsaj kakšen njegov del), pa se jih danes niti spominjamo ne več. Samo pomislite na nekatere iskalnike, recimo Altavista, NorthernLight, Yahoo in ne nazadnje tudi slovenskega Matkurja. Ali recimo na Microsoftovo Encarto, ki jo lahko obiščete le še par mescev, saj Microsoft zapira njena vrata. Pa recimo na email.si, katerega uporabniki še danes preklinjajo dan, ko so odprli elektronsko pošto pri njem.

Starejši uporabniki interneta se prav gotovo spomnite storitve GeoCities, ki je uporabnikom omogočala zastonj gostovanje lastne spletne strani. (Nekaj podobnega danes ponuja Google s svojo storitvijo Google Sites.) Nekaj let nazaj, na začetku vzpona interneta je skoraj vsak, ki je kaj dal nase, imel svojo predstavitveno stran na GeoCities-u. In vsak, ki je razmišljal o svoji spletni strani, je najprej pomislil na GeoCities. Celotno storitev je za 3.5 milijarde ameriških dolarjev leta 1999 odkupil Yahoo, takrat bog in batina interneta. Z Yahoo-jem smo iskali po internetu, pri Yahoo-ju smo imeli svojo elektronsko pošto in Yahoo nam je omogočal brezplačno gostovanje spletnih strani. Vse omenjene (in še mnoge druge) storitve nam danes omogoča Google.

Ravno te dni pa je Yahoo napovedal zaprtje storitve GeoCities, kar naj bi se zgodilo nekje do konca tega leta. Spomnimo se samo, Yahoo je bil pred nekaj leti glavni na internetu. In če je (bo) Yahoo zaprl GeoCities, za katerega je še ne 10 let nazaj odštel 3.5 milijarde ameriških dolarjev, kako smo lahko povsem prepričani, da čez nekaj let ne bo konec tudi Google-ovega imperija in bo zaprl recimo Gmail? In samo upamo lahko, v kolikor bi do zaprtja res prišlo, da ga bo Google vnaprej najavil, da se bomo imeli uporabniki še čas preseliti kam drugam in naša elektronska pošta ne bo za večno izgubljena, kot se je to zgodilo uporabnikom elektronske pošte pri email.si.

Beri naprej >>

petek, 24. april 2009

Nategovanje s prometno signalizacijo

Pomurska avtocesta. Ura 8:30 zjutraj. Na poti v službo.

Kot ponavadi avtov ob tej uri ni kaj dosti. Je pa ogromno tovornjakov - kot ponavadi. V obe smeri. In (zdaj že tudi ponavadi) so spet na cesti DARS-ovi delavci. Tokrat niso zaprli polovice voznih pasov in zamenjevali še ne pol leta stare table, ampak se kar cijazijo s svojim tovornjačkom s prižganimi rumenimi lučmi, za sabo pa vlačijo prikolico s tistim velikim elektronskim prometnim znakom, na katerem lahko prikažejo, kar jim pač v določenem trenutku paše. In tokrat so kazali omejitev hitrosti na 80 km na uro! Za njimi se že vleče nekaj tovornjakov, ki nimajo jajc prehiteti jih ali pa so prepričani, da omejitve že ne kažejo brezveze. Joj, ko bi vedeli, kako zelo se motijo! Kolikor daleč se je dalo videti - in na tisti ravnici se da videti brez problema vsaj 2 km naprej, ni bilo nikjer videti kakšnega dela na cesti, nobene prepreke, nič. Le tovornjake.

In ker sem se v nekaj mescih redne uporabe avtoceste že naučil, kaj pomenijo DARS-ove omejitve, nisem niti noge vzel s plina. Lepo z maksimalno dovoljeno hitrostjo (+ še kakšnih 10 km na uro, kolikor "laže" števec) mimo. In res ni bilo vse do Lendave, torej 25 km od DARS-ovega ovirajočega tovornjačka na cesti nobenega razloga za omejitev!

Kakšen teden dni nazaj (ne spomnim se točno dneva). Ura spet okrog 8:30. Tudi takrat na poti v službo.

Spet skoraj nič avtov na cesti, le tovornjaki. Približno 6 km pred izvozom za Lendavo, nekje vštric z vasjo Mostje, je ob cesti postavljen prometni znak "delo na cesti" ter omejitev 80 km na uro. Nekaj deset metrov naprej še dodatna omejitev 60 km na uro. V blagem desnem ovinku se vidi le nekaj sto metrov daleč in sem (tako kot večina) zmanjšal hitrost. Kot bebci smo se kakšen kilometer vozili s precej zmanjšano hitrostjo, dokler nam ni potegnilo, da nas je DARS (spet) nategnil. Do izvoza v Lendavo ni bilo ne na cesti in ne ob njej nobenega delavca. Nikogar!

Podobnih primerov pa je bilo v preteklosti še nekaj. Najpogosteje se sicer dogaja, da darsovci sicer res nekaj delajo na cesti, omejitve pa postavijo dva ali tri kilometre pred tem. Šoferji pa naj potem te omejitve bebavo upoštevamo.

Velikokrat nas policija (in še kdo drug) opominja o prometni (ne)kulturi. Pri tem so vedno mišljeni le (ne)kulturni vozniki, nikjer se ne omenja (ne)kulture cestarjev. Ne bi rad iskal kakšnih izgovorov, ampak zase lahko povsem mirno rečem, da me je (tudi) DARS naredil nekulturnega. Kako (in zakaj) naj upoštevam omejitve, za katere se vedno znova izkaže, da so nepotrebne, preveč rigorozne, ali pa so jih le "pozabili" na cesti? Pa to ni tako le na avtocestah. Na ostalih cestah se mi zdi, da se še pogosteje dogaja, da delavci kar "pozabijo" odstraniti kakšno omejitev po končanju del in stoji tam kot kakšen opomnik, češ "glejte, tule smo pa cesto popravljali".

Tako kot meni zakon narekuje, kako moram voziti po cesti, kako s trikotnikom označiti pokvarjen avto in podobno, verjetno obstaja tudi zakon, ki narekuje, kako se mora postavljati prometna signalizacija. In v njej so (upam) tudi spisane kazni za napačno postavljeno signalizacijo (čeprav se DARS vedno zgovarja, da so njihove oznake v skladu s predpisi). Zdaj samo še čakam, da bo kršitve teh predpisov nekdo tudi v praksi kaznoval.

Beri naprej >>