Danes je bil eden tistih dni, ko gre vse narobe. Ni mi sicer jasno, kako se lahko toliko negativnih stvari nabere v enem dnevu, saj ponavadi takšnih stvari ne doživljam vsak dan. V svojem življenju sem podobnega doživel samo še enkrat in zanimivo, niti pol leta ni minilo od takrat. Upam, da se bodo zdaj ti presledki spet konkretno povečali.
Torej, šlo je takole.
Januar je v moji stroki pač čas, ko se nabira mnogo preveč dela in zato včasih še doma zvečer začnem delati svoj drugi šiht. To zgleda tako, da si službeni prenosnik privlečem domov in nekje po 9. uri zvečer pa tudi tja do 3. ure zjutraj pripravim par zadev za naslednji dan. Ja, sem bolj nočna ptica, kar pa se tako ali tako vidi tudi po urah objav na tem blogu. Če bi si lahko povsem svobodno izbiral delovni čas, bi sigurno delal samo ponoči!
Tudi včeraj zvečer sem se spravil k delu. Sprva je vse potekalo, kot sem predvideval in pri zadnji zadevi okrog 1. ure zjutraj (popravljal sem neke podatke o dohodnini) sem čisto na koncu konkretno zajebal. Seveda pri takšnem (skoraj) banalnem opravilu nisem shranjeval vmesnih rezultatov in je tako veselo šla zadnja ura dela. Juhu. Sem pač ponovil še enkrat in se šele nato spravil spat. Takrat nisem vedel, da je tole šele začetek!
Zjutraj ponavadi ne vstanem pred 7. uro (ja, delovni čas si v svoji službi lahko prilagajam in tako me večinoma ni v službi pred 8:30). Ampak ne danes. Danes sem moral biti že ob 7:15 na zdravniškem sistematskem pregledu. OK, pač vstanem ob uri, na katero nisem navajen in še na pol v snu odidem od doma še pred Bojano. Spotoma odnesem njene ključe stanovanja, da revica skoraj ne bi mogla od doma. Še dobro, da sem v zameno svoje pozabil doma in jih je po pol ure iskanja našla. Mi je kasneje povedala, da me ni upala takoj klicati in spraševati za svoje ključe, saj je ponavadi ona tista, ki pozablja in izgublja stvari. Bojana, če slučajno bereš tole, še enkrat oprosti!
Na zdravniškem pregledu sprva vse po planu. Pregled vida, tehtanje, merjenje višine, krvnega tlaka,... Nato laboratorij, oddaja krvi. Tudi BP. Oddaja vode - a, a. To pa ni šlo kar tako. Sem že doma opravil svoje. Če bi mi kdo povedal, bi mogoče počakal do pregleda, tako pa... Prvi 10-minutni poskus je propadel. Sem sestri lepo povedal, da se bom pač vrnil. Itak sem moral še na EKG in k zdravnici na pregled. Pa spomnil sem se avtomatov za pijačo na hodniku :)
Po EKG-ju in pregledu pri zdravnici se postavim pred avtomat za pijačo. Jebemti avtomat, ki pobira samo kovance, ko nimaš nobenega v denarnici. Razen 3-eurskega, ki ga itak nobeden avtomat ne prebavi. Sem se nato vrgel na zastonj "vodomat" čisto zraven, ki sem ga sprva kar spregledal. Zlil vase 2 litra vode (ne pretiravam) in mi je še zdaj - 16 ur pozneje slabo po njej.
Se spravim v laboratorij na drugi poskus. Po desetih minutah tudi ta klavrno propade. Me je kar sestra odpoklicala iz laboratorijskega WC-ja, ko so stranke za mano začele pizditi. Sem ponudil še enkrat kri v zameno, pa ni hotela :) Od kdaj pa je ena scalnica vredna več od krvi? Tudi moje duhovičenje, da naj še urin vzamejo na enak način kot kri je ni omehčal. Kur.., bo očitno treba (vsaj) še en poskus! Vzamem tisti lonček kar s sabo in se spravim v WC na hodniku. Yes, skoraj bi že šlo, če ne bi nekaj zaropotalo. "U tiboga, kaj je to v WC školjki?", prekinem začetek scanja v zadnjem trenutku. Čisto tak GSM kot moj! Super! Prasec je nekako uspel pasti iz zaprtega in pripetega etuija naravnost v WC školjko! In ravno zdaj, ko bi skoraj uspel moj tretji poskus! Sem malce razmišljal ali naj kar spustim vodo ali ga vzamem ven in se z gnusom odločil za drugo varianto. Navsezadnje je GSM služben. Sranje od sranja, iz GSM-a teče voda na vse strani. Eh, če je že moker do obisti, ga bom pa še z milom lepo umil, sem si mislil. In sem tudi ga, še prej pa odstranil baterijo in SIM kartico. Aja, pa roke sem 10 minut umival skoraj do ramen, tako da imam sedaj verjetno najčistejše roke na svetu - in najbolj moker GSM :) Nato sem se spomnil, da sem prišel oddat vodo in četrti poskus je bil uspešen!
Zdaj že cel dan sušim GSM. Pa je v ekranu še vedno polno vode. Ni mi jasno. Kako za vraga je prišla noter, ven pa noče? Seveda imam čisto vse številke shranjene v pomnilniku telefona in ne na SIM kartici, zato upam, da pokaže vsaj toliko življenja, da imenik prenesem na računalnik.
Posledice srečanja z WC školjko - moker ekran
Aja, danes popoldne sem imel še zobozdravnika. Ker si tega še vedno nisem izbral kje bliže, se pač vozim do njega 30 km. Na parkirišču samo avto od asistentke. Ja super, vsaj enkrat imam srečo in ni gužve. Nop! "Zobozdravnica je zbolela!" mi reče. "Pa mi niste mogli vsaj javiti prej, da se ne cijazim tako daleč?" jo malce nejevoljen vprašam. "Saj smo se trudili, pa vas nismo mogli dobiti na GSM. Zdravnica pa je odšla komaj pred dvema urama." mi pravi. "Pravzaprav čakam le vas." doda enako nejevoljno, kakor prej jaz. Ja, verjamem, da me ni mogla dobiti!
Zdaj sem se spomnil, da je tudi v mojem prvem narobe dnevu GSM imel eno glavnih vlog. Na splošno pa je bil tisti mnogo hujši.
Sem pa čakal do konca dneva, če bi mogel še kaj dodati tej objavi. Nikoli ne veš.
Atom
Ni komentarjev:
Objavite komentar