Pa smo doživeli tudi prvi trk (sicer umetnih) satelitov. Pred dnevi sta namreč 790 kilometrov nad Sibirijo trčila pred tem dogodkom povsem delujoč Motorolin 560-kilogramski komunikacijski satelit Iridium 33 (ki je bil del komunikacijskega omrežja 66-ih satelitov Iridium) in ruski nedelujoč 900-kilogramski Cosmos 2251.
Pri hitrosti 7,5 km/s, ali bolj domačih 27.000 km/uro (!), sta se oba razbila, kot steklena vaza. Vsi ostanki obeh satelitov, nekateri govorijo celo o nekaj tisoč kosih, pa sedaj dodatno smetijo prostor nad nami. Vsak, tudi najmanjši kos premera par centimetrov lahko brez težav uniči še kakšen dodaten satelit ali še huje, kakšen s človeško posadko "opremljen" objekt. Čeprav naj bi bila verjetnost za tak trk izredno majhna (ISS kroži okrog Zemlje na približno pol nižji višini). Ampak izredno majhna je bila že verjetnost tega trka, pa se je vseeno zgodil! So pa znanstveniki že izračunali, da bo v kratkem najbolj kritičen del vesoljskih poletov postal ravno let skozi oblake razbitin in ne več izstrelitev ter pristanek.
Gužva nad nami - prikaz objektov v nizki zemeljski orbiti (Foto: ESA)
Pri vsem skupaj je najbolj zanimivo dejstvo, da vsej tehniki navkljub trka nobeden ni predvidel niti sekunde vnaprej. Ne NASA, ne Pentagon, ne US Strategic Command (STRATCOM) oz. njihov Joint Space Operations Center (JSpOC), ki se v svojem "fact-sheetu" hvali s spremljanjem in sprotno analizo možnih trkov čez 17.000 objektov s premerom čez 10 centimetrov, niti ne sam Iridium, kot lastnik uničenega satelita. Še najmanj pa Rusi, ki svojega odpadlega satelita itak niso spremljali. Sploh pa ne Danny ali kakšen njegov jasnoviden kolega! Enostavno nič. Nobene napovedi glede trka.
Seveda so zdaj vsi skupaj spet pametni in pač poleg doslej obstoječih nekaj čez 17.000 objektov spremljajo še okrog 500 dodatnih. Ampak očitno samo spremljanje ni dovolj! Da smo poleg zemlje uspeli precej onesnažiti tudi bližnje vesolje, je samo po sebi precej žalostno. Sicer so smernice o zmanjšanju odpadkov v vesolju že napisane, vendar zaenkrat niso obvezujoče.
Če izguba satelita za življenje na Zemlji ni bistvenega pomena, pa postane vse precej bolj resno z mogočim trkom kakšnega večjega nebesnega telesa z Zemljo. Tudi o tem so si znanstveniki enotni, da obstaja verjetnost takega dogodka. Nekateri trdijo, da bo do takega dogodka nedvomno prišlo, vprašanje je le, kdaj.
Se pa ob trku teh umetnih satelitov vse izjave, da bi se lahko obranili pred trkom asteroida, zdijo naravnost smešne. Vraga bi se lahko! Ja kako ga bomo pa dovolj hitro odkrili, če pa niti za en vsran ruski satelit nismo sposobni napovedati, da bo nekam trčil? Pa smo poti obeh kao spremljali! In kaj bomo sploh naredili, v primeru če ga dovolj hitro odkrijemo? Vse teorije o malenkostnem premiku takšnega kamna iz njegove smeri ali njegovem uničenju (sestrelitvi) so zgolj teorije, ki jih v praksi uporabljajo le v Hollywoodu.
Če bo kdaj kakšen "kamen" res od nekod priletel in mu bo Zemlja na poti, nas bo zbrisalo, kot je nekoč dinozavre. Ne Bruce Willis in Ben Affleck ter ne Clint Eastwood, Tommy Lee Jones in Donald Sutherland nam ne bodo mogli pomagati! Tudi če vsi skupaj pri tem izgubijo življenje in bo Liv pri tem potočila še kakšno solzo več, verjetno ne bo šlo. Žal.
Dodatno branje:
- Science@NASA J-Track 3D (spremljanje satelitov v živo - med komunikacijskimi sateliti se sicer še vedno nahaja tudi zrušeni Iridium 33)
- The Physics of Space Security (2005)
- What Happens When Satellites Fall
- Space debris: evolution in pictures (ESA - prikaz satelitov in razbitin krožečih okrog Zemlje)
Atom
Ni komentarjev:
Objavite komentar