torek, 15. julij 2008

Toča

Kakor mnogim drugim osebam, tudi meni predvčerajšnja toča ni prizanesla. Ravno smo s ta malo in "skoraj" ženo bili na obisku pri prijateljih - Marjanu, Katji in njunih dvojčkih , ko nas je doletelo. Sedimo lepo na terasi in gledamo proti zahodu, od koder je že mogoče videti prihajajočo deževje. Terasa je lepo zaprta s treh strani ter pokrita in Katja nas je lepo pomirila, da na to teraso še nikoli ni deževalo. In nato malo bolj zapiha, se vlije toča, nato še dež, v naslednjem trenutku pa je že vse letelo po zraku. Ja, vse je (žal) enkrat prvič... Komaj smo uspeli uiti v hišo in smo lahko samo prestrašeno opazovali, kako vihar odnaša pohištvo s terase in ga "zamenjuje" s sosedovimi in ne vem še čigavimi polomljenimi rečmi. V tistem trenutku sem se spomnil našega že pokojnega psa, ki se je ob vsakem nalivu zavlekel v kakšen kot in prestrašeno cvilil... Eh, Tarzan, komaj 15 let po tvoji smrti te razumem. Še najmanj prestrašeni so bili otroci, ki so se drli: "Sneg, sneg, glej mama sneg!". Ja vraga, pa sneg :( 

Deset minut, pa je bilo konec. Ampak, kaj je ostalo po teh desetih minutah! Na vrtu nobeno drevo ni ostalo celo. Večina itak izruvanih. Toče za deset centimetrov. Polomljena gugalnice in tobogani. Jastreb, ki je začuda preživel, ni imel moči umakniti se, če si se mu približal. Kar stal je, si sušil peruti in čakal na milost ali nemilost. Uboge živali - nikdar v takšnih trenutkih ne pomislim nanje. Tudi zdaj ne bi, če mi ne bi ta siromak stal tam pred očmi. Kako sploh preživijo takšne trenutke npr. štorklje? Nimajo streh nad glavo (ki bi jim jo verjetno itak odkrilo), niti zidov, za katere bi se skrile.

Streha na dveh mestih odkrita. Zanimivo, da med neurjem v hiši nismo opazili, da nam nad glavo veter odnaša streho. V fasado zapičene salonitne plošče od ne vem kod. So me spominjale na tiste nože, ki jih v cirkusu uporabljajo za metanje okrog neustrašnih punc.

Vrtna uta povsem raztrgana, njeno streho je odneslo kakšnih 50 metrov in se je ustavila ravno na mojem avtu. Tudi košarkaška tabla je bila na avtu. Nisem se kaj dosti sekiral zanj. Ko vidiš takšno razdejanje, te avto ne briga kaj dosti, saj je samo pleh. Itak pa je zavarovan.

Sem si mislil, da vsaj nobeden od nas ni bil kako drugače poškodovan, če že mora vse ostalo biti na pol uničeno. 

Ko se malo pomirim, se začnem spraševati, kako je bilo pri nas doma. Oddaljeni smo samo par kilometrov in ravno v tisto smer je odnašalo ves material, ki ga je veter nabral. Juhu, pa še balkonska vrata smo pustili odprta. Da ne omenjam, da so ravno proti zahodu obrnjena... V sedmem nadstropju pa še bolj piha kot tu spodaj.

No, me je hitro pomirila Bojana. Baje je še pred neurjem tašča zaprla vrata, ko sta se z možem vračala s kratkega izleta. Bravo tašča :) Je pa ravno poklical prijatelj Robi, pa ni nič dobrega povedal. Na Bojanin avto se je podrl sosedov oreh, baje se še samo prtljažnik izpod listja in vejevja vidi. E, super, v desetih minutah oba avta poškodovana! In ta drug ni zavarovan :( Pa še stanovanje ne veva, kako je preživelo.

Nadaljevanje prihodnjič...

Povezane objave:



Ni komentarjev:

Objavite komentar