Kam z okvarjenim avtom na pomurski avtocesti?

Danes ljudje večino časa nekam hitimo. Mudi se nam v službo in iz nje, hitimo v supermarket, pa po otroka v vrtec, prestopamo na mestu v vrsti pred blagajno in še milijon podobnih reči. Če se le da, poskušamo prihraniti kakšno sekundo. Zato uporabljamo koristna poznanstva, se poskušamo prvi preriniti k blagajni, ki se je ravno odprla, na poti uporabljamo razne bližnjice in redno vozimo po avtocesti, čeprav je pot zaradi tega lahko celo daljša.

Avtocesta ima poleg že omenjenega prihranka časa še nekatere druge prednosti. Statistično je recimo na avtocestah manj nesreč, kot na ostalih cestah, torej s potjo po avtocesti manj tvegamo. Vendar je z nesrečami na avtocestah podobno, kot z letalskimi - statistično gledano jih je malo v primerjavi z nesrečami na ostalih cestah, so pa dostikrat s smrtnim izidom.

Včeraj sem na poti iz službe kot po navadi večinoma dohiteval in prehiteval romunske, ukrajinske in še vse ostale tovornjake, ki se vlečejo čez Slovenijo. Kar nekaj sem jih že pustil za sabo, ko sem kakšnih 500 metrov pred sabo zagledal "pacienta", za katerega se je že od daleč videlo, da vozi zelo počasi. Ko sem prišel še malce bližje, pa se je pof.... idiot "#$"#%" celo povsem ustavil na voznem pasu avtoceste ob prometni tabli z razdaljami krajev in s prižganimi vsemi smernimi lučmi, ki pa jih zaradi močne svetlobe od daleč sploh ni bilo mogoče opaziti!

Ni mi sicer jasno, kakšen IQ ima šofer, ki se kar nenadoma ustavi na avtocesti, razmišljati že ni mogel kaj dosti. Idiotu v zagovor le to, da se ni mogel ustaviti na odstavnem pasu, ker teh pomurska "avtocesta" pač nima!

Uspel sem ga obvoziti in še dobro, da na prehitevalnem pasu ni bilo nikogar. So mi pa že med kletvicami prišle na misel številne kazni zanj in najbolj krutih tu niti ne bi rad omenjal, kakšen doživljenjski odvzem vozniškega dovoljenja, krepko denarno kazen ali še raje služenje kazni z javnim delom in obisk psihiatra je še najmanj, kar bi mu naložil. Kaj če bi bil takrat recimo malo manj pozoren in bi ga prepozno opazil? Ali bi bil prehitevalni pas poln in bi se moral ustaviti za njim ter tvegati, da me od zadaj zadene kakšen od tovornjakarjev?

Po nekaj sto metrih pa me je prešinilo nekaj povsem drugega. Kaj pa, če mu je odpovedal avto in se na tej pomurski dvopasovnici imenovani avtocesta enostavno ni imel kam umakniti? Na številnih mestih se sicer da vsaj delno umakniti avto na bankino, da z njim ne okupiraš celotnega voznega pasu. So pa tudi številni odseki, kjer je pol metra od roba avtoceste postavljena kovinska ograja in se umakniti ne da.

Šofer, ki ustavi na avtocesti iz kakšnegakoli razloga, je tako zlahka tarča kakšnega naleta vozil od zadaj. Ob vsem tem pa obstaja še študija, ki dokazuje, da se v primeru nesreče na tej avtocesti med tovornjaki z rešilnim vozilom ni mogoče prebiti do ponesrečencev. Na "normalnih" avtocestah reševalna vozila v takih primerih velikokrat uporabijo odstavni pas, tu ga pa enostavno ni. Sicer je res, da je mogoče do ponesrečencev priti tudi z nasprotnega voznega pasu, ali celo po istem pasu z nasprotne strani (kar so v tej študiji preprosto zamolčali ali spregledali).

Kaj naj torej šofer, ki mu na pomurski avtocesti odpove avto, sploh stori?

Beri naprej >>

Zavajujoče cene goriv v Avstriji po podatkih AMZS in RTV Slovenija

Pred 10 in še več leti so imeli avstrijci najvišje cene goriva v Evropi. Še lani so na avstrijskem portalu Auto-motor.at svojim bralcem priporočali, naj med potjo na dopust napolnijo svoje rezervoarje v precej cenejši Sloveniji!

Danes temu žal ni več tako in ni ga tujca, ki bi tankal na zadnji črpalki na naši strani meje, kot se je to pogosto dogajalo takrat. Pravzaprav se počasi začenjamo spreobračati v bencinske turiste Slovenci. Vsaj tisti, ki živimo ob meji.

Doslej se nekako iz principa nisem ustavljal na avstrijskih črpalkah zaradi par centov nižje cene dizla. Teh par centov na liter pa se je počasi povečevalo in pred dvema tednoma je bila razlika že celih 12,1 centa. Princip je sicer princip, 12 centov pri litru pa je 6 EUR pri polnem rezervoarju! In tako sem dva tedna nazaj princip nekam poslal in prvič napolnil rezervoar v Avstriji. Če se že enkrat tedensko vozim po Avstriji, se lahko še spotoma ustavim na njihovi črpalki.

Bil sem ravno na poti k staršem. Ne spomnim se sicer, kako sva z očetom prišla na pogovor o gorivu, sem mu pa mimogrede omenil, da sem ravno pred 5 minutami tankal v Avstriji in tudi njemu priporočil, naj raje tanka tam. Pa mi odgovori, da se za ta cent ne splača?!?!

Šele z računom sem mu dokazal, da dizel v Avstriji stane 0,929 EUR na liter (pri nas je takrat stal 1,05 EUR). On pa meni na svojem "internetu" (beri teletekstu), da je bencin celo 2 centa dražji v Avstriji (pri nas 1,10 EUR, v Avstriji 1,12 EUR)!

In potem s kotičkom očesa opazim, da naj bi bila cena dizla v Avstriji 1,02 EUR!?!? Opa, v tem je torej fora! Teletekst očitno malce zavaja, čeprav se hvalijo, da so bili podatki osveženi isti dan. In če ceno avstrijskega dizla navijejo skoraj za cel euro, ni vrag, da ne delajo isto tudi pri bencinu.

Vir napačnih (zavajaočih) podatkov pa je AMZS s svojimi podatki na strani Cene goriv po Evropi. AMZS bi rad vprašal, kateri avtoklub iz Avstrije jim je posredoval take podatke (objavljeno je namreč, da podatke pridobijo "iz strani tujih partnerskih avtoklubov in se pogosteje pojavljajo na bencinskih črpalkah")? Vem, da cene goriv v Avstriji niso enotne in se od črpalke do črpalke spreminjajo, ampak zakaj za vraga izmed vseh cen objavijo ravno najvišjo? Nemški ADAC namreč nima nobenih problemov z avstrijskimi nizkimi cenami goriva in na svoji spletni strani objavi kar različne cene goriv po črpalkah v Avstriji (če povezava ne dela, kliknite Download PDF na strani ADAC - Tanken im Ausland).

Še bolj zanimivo pa je, da RTV Slovenija potem veselo povzame AMZS-jeve cene, recimo na svojem multimedijskem portalu ali že omenjenem teletekstu - stran 175.

Vmes so se cene dizla pri nas sicer pocenile in čeprav Ministrstvo za finance veselo sporoča, da so cene še vedno nižje, kot pred enim letom, lastnike avtomobilov to očitno prav nič ne tolaži. Tako kot Ministrstvo za finance (ko jim primerjava pač ustreza), se tudi posamezniki namreč radi primerjamo s tujino, v tujini pa je gorivo še vedno občutno cenejše. In dokler bo tako, bom pozabil na princip.

Beri naprej >>

NLB, ne vem zakaj

Plastične kartice namesto denarja so zame ena boljših pogruntavčin. Nabereš robo, vržeš kartico na blagajno in vpišeš PIN kodo, ali se podpišeš. Vseeno pa se včasih najde kakšen kiosk-sladoledar ali burekđilnica, ki ne sprejema drugega, kot gotovino. Da v takih primerih ne bi ostali praznega želodca, so si banke izmislile škatle, v katerih lahko plastični denar zamenjate za ta pravega.

Omenjene škatle, poimenovali so jih bankomati, so skoraj tako dobra pogruntavščina, kot plastični denar. Banka napolni škatlo s kupom denarja, sami pa vstavimo kartico in vpišemo poljubni znesek (OK, v okvirih limita in stanja na bančnem računu), ki bi ga radi dvignili v obliki gotovine. Težava nastopi, ko v bankomatu zmanjka gotovine.

In ravno to se mi je zgodilo zadnjo nedeljo na bankomatu Nove Ljubljanske banke (kjer imam tudi odprt bančni račun). Čeprav se mi zdi to podobno, kot če bi v gostilni zmanjkalo pijače ali da bi zgoraj omenjenemu sladoledarju zmanjkalo sladoleda, se zaradi tega nisem dosti vznemirjal. Navsezadnje živim v mestu, kjer so bankomati posejani precej na gosto. Najbližji je bil bankomat banke Hypo, ki mi je brez problema izpljunil želen drobiž (ki je še isto minuto romal k bližnjemu sladoledarju).

Na bankomat brez gotovine sem že pozabil, dokler se nisem danes prijavil v Klik (aka NLB-jeva spletna banka) in ugotovil, da me je NLB za nevšečnost s svojim praznim bankomatom, za pešačenje do drugega bankomata in dvig gotovine na njem "nagradila" z 0,47 EUR "nadomestila za dvig - BA druge banke", kot so zapisali v opisu knjižbe. Res krasno! (Mimogrede, tudi za prijavo v Klik bom moral banki plačati provizijo.) Svinjarija se mi zdi, da sploh zaračunavajo takšne storitve, čisti nateg pa so cene teh storitev.

Gospodom na NLB-ju bi svetoval, naj čim večkrat spraznijo svoje bankomate, saj bomo tako stranke prisiljene dvigovati gotovino na bankomatih drugih bank. NLB pa naj veselo pobira "nadomestila za dvig - BA druge banke".

Že nekaj časa mi gredo ti lopovi na jetra, ampak (priznam) sem bil prelen, da bi zamenjal banko. Že s tisto provizijo za uporabo Klika (mesečno 0,65 EUR) so me pošteno razkurili, tole nadomestilo za dvig na bankomatu druge banke pa je zame dokončno preveč. Ko k temu prištejem še vsa "nadomestila" - za plačilo položnic (0,33 EUR na položnico), za trajnike (0,20 EUR na trajnik), za vodenje računa (7,30 EUR mesečno), mi tako letno izpulijo za okrog 200 EUR raznoraznih provizij!

Tako je zdaj padla dokončna in nepreklicna odločitev - zamenjava banke. Zdaj upam samo, da niso vse banke pri nas enake! Če ima kdo kakšen pameten predlog, na katero banko naj prenesem račun, se priporočam. Lahko kar v komentar temu sporočilu. Najpomembnejši so mi čim nižji stroški in dobra spletna banka, predvsem možnost shranjevanja predlog plačilnih nalogov (da jih ni potrebno vsakič ponovno vpisovati).

Adijo NLB!

Beri naprej >>

Soboški dnevi

Včeraj so je končal že 14. po vrsti Festival Soboški dnevi. Organizator (mestna občina Murska Sobota) se je tudi tokrat izkazal z številnimi znanimi glasbenimi skupinami in posamezniki, le prireditev za otroke se mi zdi, da je bilo pretekla leta več (ali pa so naši družinici samo bolj ustrezala).

Kot že nekaj let pa tudi tokrat organizator (mestna občina Murska Sobota) ni imel sreče z vremenom, saj je deževalo čisto vsak dan festivala. Tako nekateri sobočanci že pozivajo k prestavitvi festivala na kak drug termin, medtem ko bolj vraževerni trdijo, da je prestavljanje nesmisel, saj naj bi festival "pritegnil" slabo vreme, ne glede, kdaj bi se odvijal. Kakorkoli že, vremena si organizatorji (zaenkrat) še ne morejo izbirati, so pa že drugi dan prireditve na prireditveni prostor postavili dodaten šotor za večino obiskovalcev (glede na dosedanje izkušnje z vremenom bi jim predlagal, da naj ga naslednjič postavijo že pred začetkom).

Če vremena še ne morejo izbirati, bi lahko izbrali vsaj boljšega ponudnika gostinskih storitev. Čeprav je izbira verjetno povezana s sponzorstvom, saj je generalni sponzor (hotel Diana) bil tudi osrednji gostinec na prireditvi. Že lani je bila postrežba katastrofalna, letos pa ni bilo nič drugače. Verjamem, da za tako prireditev gostinci aktivirajo vso razpoložljivo delovno silo, ampak da moram mladi gospodični za šankom razlagati, da bo težko natočila malo pivo v 2-decilitrski kozarec, ki ga je veselo začela polniti, je pa malo preveč. Gospodična mi seveda ni verjela in se je celo posvetovala s "šefico", ki ji je na licu mesta razložila, kateri kozarci so za malo pivo. Povrhu vsega mi nato račun izda mlad gospodič, že omenjena šefica pa pokasira znesek računa. V glavnem popolna zmeda in hvalabogu, da niso imeli gužve in sem bil edina stranka pri šanku, saj je celotna procedura trajala kakšne tri minute. Pri drugem šanku so se pri naročilu mineralne vode začeli vsi zaposleni nekaj posvetovati, nakar pride k meni mlad gospodič in v zadregi reče, da mineralne vode pač nimajo. Spomnim ga, da za "špricer" pač rabijo tudi mineralno vodo in mi naj natoči zadevo v kozarec, če že nimajo mineralne vode v manjših steklenicah.

Največji kaos pa je bil pri hrani. Hčerka Živa je seveda postala lačna takoj, ko je zagledala hrano in sva šla naročit pomfri. Gospodična za blagajno naju kar takoj opozori, da "zdaj delajo langaš, pa bo potrebno malo počakati". OK, si rečem, bova pač počakala minuto ali dve. Vmes je prišlo še 5 ali 6 strank, ki bi rade pomfri in vsem po vrsti je gospodična povedala isto, da bo "potrebno malo počakat". Seveda se je hitro vklopila Živa in kot pokvarjena plošča na vsakih 10 sekund zatežila: "Ati, kdaj bo pomfri?" Minuta se je seveda zavlekla na kakšnih 10, kar je čisto razumljivo, saj so se gostinci na prireditev z 500 obiskovalci odpravili z dvema fritezicama (nič večjima, kot ju uporabljamo doma), od katerih je pri eni štrajkala elektrika in jo je ravno takrat pregledoval serviser, v drugi pa so cvrli po en langaš hkrati! Hitri in vedno nasmejani gospodje iz znane murskosoboške "kebabđilnice" za Telekomom ali njegovi 50 metrov oddaljeni "Pajdaši" bi v tem času in ob takem navalu prodali 50 pomfrijev in 10 kebabov ali hamburgerjev.

Zaradi že omenjenega slabega vremena in glasbenih izvajalcev, ki niso najbolj po mojem okusu, slik z letošnjega festivala žal ne morem pokazati. Sem pa na lanskem večino časa strašil z fotoaparatom, zato nekaj slik iz lanskega festivala.

Beri naprej >>

Medgeneracijsko nesolidarni penzionisti

Nobenega ni potrebno posebej prepričevati, da je z našim pokojninskim sistemom nekaj hudo narobe. (No, ne čisto vseh, kot bomo kasneje videli.) Sistem, v katerega plačujemo zaposleni, da lahko upokojenci dobivajo pokojnine in ga imenujemo "medgeneracijska solidarnost" (v bistvu sicer gre bolj za prisilo plačevanja pokojninskih prispevkov) namreč ni vzdržen. Delež zaposlenih ljudi je napram upokojencem namreč čedalje nižji in enostavno ne zmoremo vplačati dovolj prispevkov za vse pokojnine.

Tako politiki kot ekonomisti se v veliki meri strinjajo, da je nujna pokojninska reforma, čeprav smo eno nedolgo tega že izvedli. In ravno nova pokojninska reforma je bila tema nocojšnje Tarče na 1. programu RTV Slovenija.

Kot gost je minister Erjavec navrgel tudi ocvirek:

"...da pokojninske reforme ne potrebujemo! 

...

Naš sistem je vzdržen!"

Delno bi se lahko celo strinjal z njim. Upokojenci pokojninske reforme res ne potrebujejo! Zaposleni, ki so ravno pred upokojitvijo si je tudi ne želijo! Ker bi reforma prinesla predvsem zvišanje starostne meje za upokojitev ali z drugimi besedami - delati bi morali še kakšno leto dlje.

Kaj pa ostali? Ali reforme tudi ostali zaposleni ne potrebujemo? Do upokojitve imam še precej let in že nekaj let me navajajo na dejstvo, da je verjetno nikoli ne bom niti videl oz. da bo le ta mizerno nizka. In to kljub dejstvu, da v pokojninsko blagajno prispevam precej velik delež svoje plače in ne glede na to, da bom tudi jaz moral do upokojitve nabrati vsaj 40 let delovne dobe, kar tako rada kot argument proti reformi uporabita sindikalist Semolič in minister Erjavec. Njun argument da "si nekdo, ki je 40 let delal, zasluži dostojno pokojnino" očitno velja samo za tiste, ki so tik pred upokojitvijo. Za nas, ki smo sedaj (prisilno) medgeneracijsko solidarni do teh "skoraj upokojencev", pa jima je malo mar. Poleg tega, da bomo morali prav tako delati 40 let (glede na trend zviševanja upokojitvene starosti pa skoraj gotovo še več), nas dostojna pokojnina žal ne bo čakala!

Ne, nam poleg obveznega plačevanja pokojninskih prispevkov (tako imenovani prvi steber) svetujejo še plačevanje kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja (tako imenovan drugi pokojninski steber). Da ne bomo na stara leta ostali brez dostojne pokojnine in s tem sredstev za preživetje. Če že nekako pozabimo, da dvakratno plačevanje za pokojnino ni pravično, ostaja težava tudi v tem, da si marsikdo zaradi mizerne plače plačevanja dodatnega pokojninskega zavarovanja niti ne more privoščiti. Pri tem nam podatek, da si dodatno zavarovanje plačuje "le" polovica zaposlenih, nič ne pomaga in je poleg vsega še precej zavajujoč. Če namreč od te polovice odštejemo 200.000 zaposlenih v javnem sektorju, ki jim dodatno zavarovanje plačuje država, ostane samo še nekaj čez 1/3 zaposlenih v realnem sektorju, ki si premijo dodatnega pokojninskega zavarovanja dejansko tudi plačujejo. Poleg tega se vsak posamezen delavec niti ne more odločiti za plačevanje prispevka v drugi steber, ampak se za to mora odločiti vsaj polovica vseh zaposlenih v podjetju (vsaj pred kakšnim letom je še bilo tako, tako da upam, da s tem podatkom ne zavajam). Lahko se sicer vsak posameznik odloči za plačevanje individualnega dodatnega pokojninskega zavarovanje (t.i. tretjega stebra), vendar se ta premija plačuje iz neto plače in je zato dosti manj ugodna od drugega stebra.

Pokojninsko reformo nujno potrebujemo! Zaradi mene lahko tudi zvišajo starostno mejo za upokojitev in jo izenačijo za ženske in moške. Čim prej, tem bolje. Vem, da taka ideja skorajšnjim upokojencem nikakor ne bo dišala in verjetno med politiki tudi ne bo sprejeta, saj upokojenci predstavljajo ogromno maso, ki lahko bistveno odloča o rezultatu volitev. 

Skorajšnjim upokojencem pa bi dal vedeti, da imamo mladi dovolj medgeneracijske solidarnosti, kjer starejšim le dajemo, medtem ko se starejši v dobro nas ne želijo odpovedati nobeni ugodnosti. Kako naj sem solidaren do nekoga, ki zase zahteva pokojnino takoj in zdaj, mu je pa malo mar, če si poleg obveznega pokojninskega zavarovanja zmorem plačati še dodatno in kaj bo z mano čez nekaj let? 

Beri naprej >>

Življenje brez Googla

Kaj bi se zgodilo, če bi Google ukinil kakšno svojo precej uporabljano storitev, kot je Blogger (mimogrede - tudi stran, ki jo ravno berete, je objavljena na Bloggerju), Picasa Web Albums, Docs, Bookmarks ali na primer Gmail? Na vseh omenjenih storitvah imamo uporabniki shranjenih nešteto podatkov, fotografij in dokumentov, na njih smo objavili na tone objav. Nekatere storitve uporabljamo tudi v poslovne namene.

Res je, da je Google ta čas v dovolj dobri kondiciji in trenutno nič ne kaže, da bi nameraval katero od svojih bolj uporabljanih storitev ukiniti. Ampak, ali nam lahko kdo 100% jamči, da se to tudi v prihodnosti ne more zgoditi?

Pravijo, da noben imperij ni večen in da vsak enkrat propade. V računalništvu, kjer vse poteka bliskovito, še toliko prej. Že kar nekaj podjetij je bilo, ki so obvladovala splet (ali pa vsaj kakšen njegov del), pa se jih danes niti spominjamo ne več. Samo pomislite na nekatere iskalnike, recimo Altavista, NorthernLight, Yahoo in ne nazadnje tudi slovenskega Matkurja. Ali recimo na Microsoftovo Encarto, ki jo lahko obiščete le še par mescev, saj Microsoft zapira njena vrata. Pa recimo na email.si, katerega uporabniki še danes preklinjajo dan, ko so odprli elektronsko pošto pri njem.

Starejši uporabniki interneta se prav gotovo spomnite storitve GeoCities, ki je uporabnikom omogočala zastonj gostovanje lastne spletne strani. (Nekaj podobnega danes ponuja Google s svojo storitvijo Google Sites.) Nekaj let nazaj, na začetku vzpona interneta je skoraj vsak, ki je kaj dal nase, imel svojo predstavitveno stran na GeoCities-u. In vsak, ki je razmišljal o svoji spletni strani, je najprej pomislil na GeoCities. Celotno storitev je za 3.5 milijarde ameriških dolarjev leta 1999 odkupil Yahoo, takrat bog in batina interneta. Z Yahoo-jem smo iskali po internetu, pri Yahoo-ju smo imeli svojo elektronsko pošto in Yahoo nam je omogočal brezplačno gostovanje spletnih strani. Vse omenjene (in še mnoge druge) storitve nam danes omogoča Google.

Ravno te dni pa je Yahoo napovedal zaprtje storitve GeoCities, kar naj bi se zgodilo nekje do konca tega leta. Spomnimo se samo, Yahoo je bil pred nekaj leti glavni na internetu. In če je (bo) Yahoo zaprl GeoCities, za katerega je še ne 10 let nazaj odštel 3.5 milijarde ameriških dolarjev, kako smo lahko povsem prepričani, da čez nekaj let ne bo konec tudi Google-ovega imperija in bo zaprl recimo Gmail? In samo upamo lahko, v kolikor bi do zaprtja res prišlo, da ga bo Google vnaprej najavil, da se bomo imeli uporabniki še čas preseliti kam drugam in naša elektronska pošta ne bo za večno izgubljena, kot se je to zgodilo uporabnikom elektronske pošte pri email.si.

Beri naprej >>

Nategovanje s prometno signalizacijo

Pomurska avtocesta. Ura 8:30 zjutraj. Na poti v službo.

Kot ponavadi avtov ob tej uri ni kaj dosti. Je pa ogromno tovornjakov - kot ponavadi. V obe smeri. In (zdaj že tudi ponavadi) so spet na cesti DARS-ovi delavci. Tokrat niso zaprli polovice voznih pasov in zamenjevali še ne pol leta stare table, ampak se kar cijazijo s svojim tovornjačkom s prižganimi rumenimi lučmi, za sabo pa vlačijo prikolico s tistim velikim elektronskim prometnim znakom, na katerem lahko prikažejo, kar jim pač v določenem trenutku paše. In tokrat so kazali omejitev hitrosti na 80 km na uro! Za njimi se že vleče nekaj tovornjakov, ki nimajo jajc prehiteti jih ali pa so prepričani, da omejitve že ne kažejo brezveze. Joj, ko bi vedeli, kako zelo se motijo! Kolikor daleč se je dalo videti - in na tisti ravnici se da videti brez problema vsaj 2 km naprej, ni bilo nikjer videti kakšnega dela na cesti, nobene prepreke, nič. Le tovornjake.

In ker sem se v nekaj mescih redne uporabe avtoceste že naučil, kaj pomenijo DARS-ove omejitve, nisem niti noge vzel s plina. Lepo z maksimalno dovoljeno hitrostjo (+ še kakšnih 10 km na uro, kolikor "laže" števec) mimo. In res ni bilo vse do Lendave, torej 25 km od DARS-ovega ovirajočega tovornjačka na cesti nobenega razloga za omejitev!

Kakšen teden dni nazaj (ne spomnim se točno dneva). Ura spet okrog 8:30. Tudi takrat na poti v službo.

Spet skoraj nič avtov na cesti, le tovornjaki. Približno 6 km pred izvozom za Lendavo, nekje vštric z vasjo Mostje, je ob cesti postavljen prometni znak "delo na cesti" ter omejitev 80 km na uro. Nekaj deset metrov naprej še dodatna omejitev 60 km na uro. V blagem desnem ovinku se vidi le nekaj sto metrov daleč in sem (tako kot večina) zmanjšal hitrost. Kot bebci smo se kakšen kilometer vozili s precej zmanjšano hitrostjo, dokler nam ni potegnilo, da nas je DARS (spet) nategnil. Do izvoza v Lendavo ni bilo ne na cesti in ne ob njej nobenega delavca. Nikogar!

Podobnih primerov pa je bilo v preteklosti še nekaj. Najpogosteje se sicer dogaja, da darsovci sicer res nekaj delajo na cesti, omejitve pa postavijo dva ali tri kilometre pred tem. Šoferji pa naj potem te omejitve bebavo upoštevamo.

Velikokrat nas policija (in še kdo drug) opominja o prometni (ne)kulturi. Pri tem so vedno mišljeni le (ne)kulturni vozniki, nikjer se ne omenja (ne)kulture cestarjev. Ne bi rad iskal kakšnih izgovorov, ampak zase lahko povsem mirno rečem, da me je (tudi) DARS naredil nekulturnega. Kako (in zakaj) naj upoštevam omejitve, za katere se vedno znova izkaže, da so nepotrebne, preveč rigorozne, ali pa so jih le "pozabili" na cesti? Pa to ni tako le na avtocestah. Na ostalih cestah se mi zdi, da se še pogosteje dogaja, da delavci kar "pozabijo" odstraniti kakšno omejitev po končanju del in stoji tam kot kakšen opomnik, češ "glejte, tule smo pa cesto popravljali".

Tako kot meni zakon narekuje, kako moram voziti po cesti, kako s trikotnikom označiti pokvarjen avto in podobno, verjetno obstaja tudi zakon, ki narekuje, kako se mora postavljati prometna signalizacija. In v njej so (upam) tudi spisane kazni za napačno postavljeno signalizacijo (čeprav se DARS vedno zgovarja, da so njihove oznake v skladu s predpisi). Zdaj samo še čakam, da bo kršitve teh predpisov nekdo tudi v praksi kaznoval.

Beri naprej >>

Vlada bo šparala na naših otrocih in našem zdravju

Dobesedno na kozlanje mi gre. Vzrokov za to pa je nekaj:

1. grožnja ministra Lukšiča o ukinitvi brezplačnega vrtca za drugega otroka in ukinitvi brezplačne prehrane za dijake
2. poziv ministra Miklavčiča  k varčevanju pri bolniških, napotnicah in zdravilih
3. Ministrica Krebsova bo raje "mehko" razporejala delavce v javni upravi in se tega "trdo" držala, namesto, da bi odvečne ljudi odpustila

Torej, varčevali bomo v šolstvu in zdravstvu, dveh stvareh, ki sta bili celo za časa Tita organizirani boljše, kot danes. V javni upravi pa se bodo nekateri še naprej praskali po jajcih in zato dobivali plačo.

Kako to, da Krebsovo skrbi, da bi bilo na Zavodu za zaposlovanje preveč delavcev (to naj bi bil vzrok za neodpuščanje javnih delavcev), ne skrbi pa je, da jih je preveč v javni upravi? In zraven postreže še z bednim izgovorom, da jih moramo isto plačevati, če so na Zavodu ali v službi. Tega izgovora niti otroci (tudi tisti, ki so zaenkrat še brezplačno v vrtcih) ne kupijo! Naj jo samo spomnim, da nadomestilo z Zavoda ni v enakem znesku, kot plača. Da o materialnih stroških (prevoz, malica), ki jo zaposlenim morajo izplačati, na Zavodu pa seveda ne, sploh ne govorim. 

Miklavčiča pa ne brigajo epohalne čakalne vrste v zdravstvu, ne mučijo ga zdravniške podjemne pogodbe, ne za lase privlečena in izplačana dežurstva zdravnikov, niti ne preplačevanje zdravil (samo pri nas je npr. možno, da so generična zdravila nekajkrat dražja od originalov), še manj za desetletja trajajoče in nekajkrat preplačane gradnje naših klinik. Ne, njega skrbi, da ne bi revmatična delavka iz propadajoče Mure, Laboda, LTH-ja,... slučajo dobila kakšen dan bolniške ali kakšno kremo za razbolele in uničene sklepe. 

Le zakaj bi vlado in njihove ministre skrbele omenjene malenkosti? Mnogo lažje, kot pri sebi, je pač varčevati na raji, ki do naslednjih volitev itak vse odpusti in pozabi. Da bo vrgla papir v skrinjico, bo že dovolj zdrava.

P.S. Ministri, sram naj vas bo!

Beri naprej >>

Googleovi novi bombončki 1. del - Similar images

Google je včeraj k svoji zbirki različnih orodij za iskanje po spletu dodal še dve - Similar images in Google News Timeline. Zaenkrat obe seveda kot del svojega laboratorija.

Kaj dela orodje Similar images je verjetno jasno vsem, ki obvladajo vsaj malo angleščine. Doslej smo slike po spletu ponavadi iskali kar z navadnim Googleom (oz. smo uporabili njegovo možnost iskanja po slikah) tako, da smo vedno bolj omejevali rezultate - vedno bolj podrobno smo vpisovali iskalni pojem.

Recimo, da želimo na svoj blog dodati kakšno lepo sliko Ljubljane. Doslej smo v Google vpisali iskalni pojem "ljubljana", med rezultati pa izbrali sliko, ki je imela odlično kompozicijo in pravi motiv. Lahko pa je ta ista slika bila tehnično povsem zanič. In smo iskali naprej - sliko s podobnim (ali celo enakim) motivom, vendar tehnično boljšo. Kar pa je lahko trajalo precej časa.

Sedaj lahko s Similar Images hitro najdemo vse slike s podobnim motivom enostavno tako, da pod sliko kliknemo na povezavo "Similar images" in tako dobimo vse podobne slike. V praksi to pomeni, da je motiv isti, pogled nanj pa je lahko zelo različen.

Zanimivo je, da iskanje podobnih slik v večini primerov odreže zelo dobro. Za primer: rezultati, ki jih Google vrne  iskanja podobne slike ljubljanskemu zmaju - manjša slika na desni dejansko prikazujejo ljubljanskega zmaja (vsaj tisti na prvi strani rezultatov).

V nekaterih primerih sicer zadeva ne deluje - primer je recimo iskanje po kakšnih manjših krajih, kakršna je na primer Murska Sobota. Pri takem iskanju slike sicer najdemo, le povezave "Similar image" ne bo pod njimi.

Google je hkrati s Similar Image izdal še Google News Timeline - orodje, ki razporedi novice glede na datum objave. O tem v prihodnji objavi.

Glede iskanja podobnih slik pa v spletu obstaja (vsaj) še eno orodje - TinEye, ki pa deluje na malce drugačen način. Podati mu moramo namreč sliko, lahko jo naložimo s svojega računalnika ali pa do nje podamo povezavo, TinEye pa nam se potrudi z iskanjem povsem enake slike, le v večji ločljivosti. Zadevo lahko namestimo tudi kot dodatek za Internet Explorer ali Firefox.

Beri naprej >>

Obsojeni švedski pirati

Švedsko sodišče je danes vse štiri lastnike spletne strani The Pirate Bay obsodilo na eno leto zapora in plačilo 30 milijonov kron (okrog 2.7 milijona eurov) odškodnine, ki naj bi si jo razdelila oškodovana podjetja, med njimi Warner Bros, Sony Music Entertainment, EMI, in Columbia Pictures. 

Dejstvo je, da The Pirate Bay ne shranjuje nelegalne vsebine, ampak le povezave do njih. Med povezavami do nelegalnih vsebin so tudi take, ki so povsem legalne. Delovanje The Pirate Baya je v osnovi povsem enako navadnim spletnim iskalnikom, recimo Googlu, le da iščejo samo po povezavah do določene vsebine (večinoma res nelegalne). Nič kaj težko ni niti z Googleom najti kup nelegalnih zadev, pa zaradi tega Googla noben ne upa niti verbalno napasti, kaj šele sodno.

Tožniki ("oškodovanci") bi po vseh reglcih lahko obtožili le lastnike serverjev, kjer so nelegalne vsebine shranjene ali pa uporabnike, ki nelegalno vsebino pretakajo k sebi domov. Ker pa je obojih mnogo preveč, jih je zato seveda zelo težko ali skoraj nemogoče sodno preganjati. Poleg tega se serverji z nelegalno vsebino večinoma nahajajo v deželah, kjer se na avtorske pravice požvižgajo.

Ne glede na to, da nisem pristaš piratstva, se mi zdi ta obsodba absurdna. Po enaki logiki bi namreč lahko obsodili prodajalca orožja (ali pa recimo nožev), ker se lahko uporabita v nasprotju z zakonom. Ali pa izdelovalca nasilne računalniške igre, ki nekomu da idejo za kriminalno dejanje tudi v realnem življenju.

Sploh pa, zakaj niso obtožili izdelovalcev programov za izmenjavo datotek, kot so BitTorrent, uTorrent, Azureus in ostali? Brez njih The Pirate Bay sploh ne bi obstajal.

Obsodba piratov je verjetno najhujši udarec po zaprtju Napsterja. Za slednjega vemo, kaj se je po obsodbi z njim dogajalo. Vendar je vmes preteklo že nekaj let in usoda The Pirate Baya skoraj zagotovo ne bo enaka. Eden od lastnikov The Pirate Bay-a je po obsodbi že povedal, da strani kljub obsodbi ne nameravajo zapreti. Sploh, ker serverji fizično niso na švedskih tleh.

V tem procesu se je spet lepo pokazalo, da pred zakonom ponavadi zmaga močnejši, torej tisti, ki ima več denarja in vpliva. Obsodba The Pirate Baya verjetno še ne pomeni tudi njegov potop in konec vseh nelegalnih prenosov. Bo pa v prihodnosti verjetno prenos otežen, saj se že pojavljajo težnje po filtriranju prenosa in kaznovanju uporabnikov, v kar (predvsem) filmska industrija sili internetne ponudnike. Spomnimo se samo predlaganega zakona v Franciji!

Beri naprej >>

Križanič ni vedel za Kramarjev milijon?

Našim politikom je zgleda nekaj čisto normalnega, da se delajo idiote in "nekaj ne vejo". Danes je na spisek "nisem vedel" svoje dodal še finančni minister Franc Križanič z izjavo, da ni vedel za izplačilo nagrade nekdanjemu predsedniku uprave NLB Marjanu Kramarju. 

Kot sem že v prejšnji objavi napisal se mi zdi Kramar le še eden izmed politično nastavljenih grešnih kozlov, ki bo sedaj v zameno za nagrado na svoj hrbet preusmeril gnev ljudstva, ki bi v tem primeru moral biti usmerjen na nadzorni svet, ki je z njim podpisal pogodbo, po kateri je dobil sporni milijon.

Minister je ogorčen zaradi izplačila, za katero ni vedel, kar je sicer lepo od njega - tudi vsi državljani smo ogorčeni. Se mi pa prekleto zdi, da bi moral Križanič biti še kaj več, kot le ogorčen. Navsezadnje je finančni minister vlade in ta, kot predstavnica države, ki je največji lastnik NLB-ja ima v nadzornem svetu NLB tudi največ svojih članov. Ti bi lahko izplačilo tudi preprečili, če drugega ne, pa bi Križanič preko njih vsaj moral izvedeti za izplačilo nagrade. 

Če minister za izplačilo res ni vedel, potem ne vem, kaj sploh še počne na položaju finančnega ministra. Vsak Francelj namreč ve za izplačila nagrad direktorjem v svoji firmi. Seveda pa je med Franceljnom in Francom ena ogromna razlika. Francelj skrbi za svoj denar, finančni minister pa za davkoplačevalskega. In slednjega je mnogo enostavneje razmetavati.

Beri naprej >>

Kramarjev milijon

Po poročanju 24ur.com naj bi nakdanji predsednik uprave NLB Marjan Kramar že prejel milijon evrov nagrade za štiriletno vodenje banke.

Če pustimo vso moraliziranje okrog enormne nagrade, moramo Kramarju priznati, da je zadevo zelo elegantno izpeljal. Ko so se pojavile prve govorice o milijonski nagradi, se Kramar v javnosti ni kaj dosti izpostavljal, ampak je lepo počakal, da se zadeve umirijo. Zdaj naj bi si povsem potiho in za očmi javnosti (kolikor je to sploh mogoče pri takšnem znesku) izplačal omenjeno nagrado.

Seveda je javnost v šoku in ga ostro napada ter obsoja njegovo dejanje. Ampak če se vsak pri sebi vpraša, kaj bi naredil na njegovem mestu, sem prepričan, da bi nas 99% ravno tako sprejelo omenjeno nagrado. Javnost gor dol.

Se mi pa v tem primeru zdi, da krivca iščemo na napačnem koncu. Moralno je prejem takšne nagrade v danih trenutkih mogoče res sporen, vendar si Kramar nagrade ni določal sam. Pogodbo, po kateri mu pripada sporen milijon, je namreč podpisal (zdaj že nekdanji) prvi nadzornik NLB Anton Žunič. In če je kdo odgovoren za izplačilo te nagrade je to prav Žunič oz. nekdo (vlada?), ki je Žuniča nastavil. Zdrava pamet mi nekako pravi, da ni kriv tisti, ki prejme denar (v kolikor seveda ne gre za nelegalne posle), ampak tisti, ki izplačilo omogoči. Toliko huje, ker gre v tem primeru za davkoplačevalski denar in bomo posledice spet družno nosili vsi skupaj. 

Beri naprej >>

Bravo, mama!

Že dan pred svetovnim dnevom Romov so Strojanovi poskrbeli za pljuvanje po Romih kar vsepovprek. Seveda govorim o njihovem skupinskem izpadu na sodišču, ko so kar v odmoru med obravnavo pred varnostniki, pazniki in kamerami fizično obračunali s Predragom Zogovičem. Pri tem jih je skupila tudi njegova hči, ki mu je stopila v bran. Nekateri člani družine so z vzkliki "Bravo mama!" glasno spodbujali "mamo Strojan", ki je začela napad. Zanimivo, da obravnava poteka ravno zaradi izsiljevanja in povzročitve hude telesne poškodbe zoper nekaj članov družine Strojan, kjer se slednji izrekajo za nedolžne.

Nikakor ne odobravam posploševanja, ki se po tem izpadu (spet) dogaja. Tega ne govorim kot nekdo, ki z Romi še ni imel nobenega stika. Z njimi sem obiskoval osnovno šolo, z njimi smo se igrali kot otroci, srečeval in še jih srečujem vsak dan. Navsezadnje se z nekaterimi igra tudi moj otrok in nimam s tem nobenih problemov. Seveda se med njimi najdejo tudi "Strojani", ampak "Strojane" najdete tudi med ne-Romi.

Še manj pa odobravam početje družine Strojan. Spoznati bi morali, da imajo do družbe pač neko odgovornost, na pa da se sklicujejo le na pravice in jih v veliki meri tudi izkoriščajo.

Najmanj pa odobravam neukrepanje odgovornih organov. Že v Armbrusu so Strojani najprej 10 let terorizirali vaščane. Kljub njihovim pozivom se proti storilcem ni ukrepalo, kar je seveda pripeljalo do "vstaje" vaščanov. Kako se je zadeva odvijala naprej, je znano. Vaščane je celotna Slovenija napadla, da so netolerantni primitivci. Posredoval je celo takratni, danes že pokojni predsednik Drnovšek. Strojane so preselili, vaščani Armbrusa so si končno oddahnili, kriminalna dejanja Strojanov pa se sedaj dogajajo v Ljubljani, pred nosovi tistih, ki so nekdaj iz varne oddaljenosti kričali o njihovi nedolžnosti in obsojali dejanja Armbrusovcev.

No, država je 10-letno neukrepanje v primeru Armbrusa že pozabila in sedaj se neukrepanje odgovornih organov ponavlja. Strojanovi družno napadejo tožnika, kasneje pa kar po televiziji lahko vidimo, kako prosto korakajo iz sodišča. Po drugi strani napadenega gospoda in njegovo od poškodb šepajočo hči zaradi varnosti domov pospremijo policisti!? Kot da bi bila onadva kakšna kriminalca!

Tiskovni predstavnik policije Vinko Stojnšek pa je ob tem povedal, da sta v incidentu poškodovani dve osebi (gre za Zogoviča in njegovo hčer).

In ti dve osebi morata prijaviti dejanje in podati predlog za pregon. Če to ne storita, policija ne more preiskati kaznivega dejanja.

Dodal pa je, da zadevo še preiskujejo, saj še ni znano, kakšen sodni red velja pred sodno dvorano, kjer je prišlo do incidenta. 

Policija je očitno pozabila, da sta ravno ti dve napadeni osebi že podali en predlog za pregon. In sta zdaj bili kljub temu (ali pa ravno zaradi tega) ponovno fizično napadeni, dobesedno pred očmi paznikov in redarjev! In nobeden ni kaj prida ukrepal, da bi ju zaščitil. Zakaj bi jima bilo sploh potrebno podati prijavo? V takih primerih bi policija morala ukrepati tudi brez predloga za pregon oz. bi ga morala sama podati. Incident se je zgodil na sodišču, zadeva je posneta, paznika in redarja sta vse skupaj tudi spremljala. In kaj je potem tu sploh potrebno preiskovati in zapravljati denar, ko pa je vse posneto? 

Da ne govorim, da bi bilo prav bizarno, če bi na sodišču (pred sodno dvorano oz. bolje rečeno na hodniku sodišča), ki zakon predstavlja, veljali kakšni drugačni zakoni (oz. sodni red, kot se je izrazil predstavnik policije).

Bi pa predstavnikom Romov danes, ko je ravno idealna prilika, predlagal, naj že končno tudi sami obsodijo dejanja Strojanov in jasno in glasno povedo, da obsojajo njihova kriminalna dejanja. S pasivnostjo in neobsojanjem njihovih dejanj žal pri ljudeh dajejo vtis, da jih ščitijo le zaradi njihovega porekla. Za ljudi so Strojanovi žal prepogosto le še eden izmed tipičnih predstavnikov Romov. Dejstvo pa je, da so Strojanovi v prvi meri kriminalci in šele nato Romi!

Beri naprej >>

V istem čolnu?

"Vsi smo v istem čolnu." Te dni tolikokrat slišana nebuloza, s katero se tudi lastniki in novodobni tajkuni prikazujejo kot žrtve trenutne krize.

Jaz bi zgornjemu reku še nekaj dodal: "Vsi smo v istem čolnu. Le da imajo nekateri s sabo pršut, jagode in šampanjec, drugi pa še suhega kruha in vode ne."

Beri naprej >>

"Udomačene" zveri

Stari ljudje so že od nekdaj vedeli povedati, da psu ni nikoli za verjeti. Danes bi njihov rek lahko samo še razširili na druge vrste in ne le na psa. Danes pač ni več čisto nič nenavadnega, če ima kdo doma za hišnega ljubljenčka kakšno svinjo, podgano, kačo ali kameleona. Seveda je vsak ponosen lastnik še tako nenavadnega - včasih tudi precej nevarnega "udomačenega" prijatelja (da si lahko lastnik prijatelja je malce skregano z razumom, saj si prijatelja ne moreš lastiti) prepričan, da ve vse o njem in mu lahko zaupa. Kar v praksi mnogokrat pripelje do bolj ali manj bolečih (včasih tudi tragičnih) napadov "prijateljev" na svojega lastnika.

Lastnica štirih gepardov, jaguarja, leva,... (Foto: The Sun)

Predvčerajšnjim je tako nemškega strokovnjaka za plazilce Jürgena Hergerta ugriznila njegova lastna kača. 

Še ne tako dolgo nazaj je "povsem udomačen" šimpanz težko poškodoval prijateljico (človeško) svoje lastnice. Povsem udomačen v tem primeru pomeni, da se je obnašal kot človek, znal se je obleči, okopati, uporabljal je stranišče, jedel je za mizo, občasno srknil kozarec vina in si znal umiti zobe.

Ker ljudje očitno nočejo doumeti, da za človeka prijetno okolje ni nujno prijetno tudi za živali, se bodo taki napadi dogajali tudi v prihodnje. Še posebej, ker si ljudje danes lastimo vse mogoče oksotične živali, ki pa so v bistvu še vedno zveri, ki delujejo nagonsko, pa naj še tako poskušamo ukrotiti njihov nagon.

Nekateri ljudje s svojo "hrabrostjo" (bolje bi bilo reči norostjo) dobesedno izzivajo srečo. Tako lahko obiskovalci živalskega vrta (kako lepo ime za živalski zapor) blizu Buenos Airesa v Argentini poskusijo srečo z jahanjem levov ali hranjenjem medvedov. V južnoafriški republiki pa si neka gospa "lasti"štiri "udomačene" geparde, jaguarja in leva (pa verjetno še koga).

Ste že jahali konja, kamelo in slona? Bi poskusili leva? (Foto: The Sun)

Bi pustili svojega otroka k takšnemu medvedu? (Foto: The Sun)

In pri vsem tem se potem še čudimo, ko pride do kakšnega napada "udomačene" živali na svojega lastnika ali pa koga drugega. Da sem jaz kralj živali, pa me dobesedno jaha nek smejoč pajac, da se bo potem s sliko postavljal pred babami, mu direktno odgriznem smrdljivo taco, pa če sem še tako sit.

"Udomačene" živali se v vsem udobju, ki jim ga nudi lastnik, verjetno počutijo podobno, kot bi se recimo počutil človek, ki ga ugrabijo "mali zeleni" in mu nudijo vso tehniko in udobje, kar ju premorejo, ga nosijo po rokah in mislijo, da ga razumejo v dno duše. Ampak človek bi se tam vseeno počutil tuje in čisto mogoče je, da bi se mu nekega lepega dne utrgalo in bi svojemu lastniku pregriznil vrat, kot tisti beli tiger Royu ali pa mu preprosto odtrgal njegovo zeleno betico z velikimi očmi vred. Takrat šele bi začeli drugi zelenci pametovati, kako je to mogoče, saj je pa človek ja že bil čisto udomačen!

Ljudje bi preprosto morali pustiti divjim živalim živeti v njihovem naravnem okolju. Dnevna soba, cirkuški oder ali (pre)majhna kletka to žal nista in nikoli ne bosta.

Beri naprej >>

Nezmotljivost zdravnikov in odvzem licence

Postavljanje diagnoze od zdravnikov ne zahteva samo ogromno znanja, ampak velikokrat tudi precej umetnosti. Pa vendar od zdravnikov pričakujemo, da so 100-odstotno nezmotljivi. Za kar so sicer v veliki meri krivi tudi sami, saj lastnih napak praviloma ne priznavajo.

Tako se dogaja, da na križ pribijamo vsakega zdravnika, ki postavi napačno diagnozo. Vendar pa bi morali biti pozorni na dejstvo, ki ga v svoji knjigi "How Doctors Think" izpostavi priznani strokovnjak dr. Jerome Groopman, da je 15% vseh zdravniških diagnoz napačnih! Sam pa si upam trditi, da je odstotek podoben tudi kje drugje in ne le v zdravstvu. (Intervju z dr. Jeromom Groopmanom si lahko preberete tudi v februarski številki hrvaške izdaje revije Geo.)

Glede na ta podatek je nedoumljivo, da pri nas doslej, razen ene izjeme (pa še to gre za homeopatinjo) nismo imeli nobenega dokazanega primera zdravniške napake! V zadnjem tednu smo pa smo dobili kar dve novi obsodbi in sicer dvo- in štirimesečni odvzem licence. V obeh primerih je pacient zaradi napake umrl.

Foto: stock.xchng

Ali sta kazni primerni ali ne? Odvisno. V enem primeru naj bi pacient umrl ne "le" zaradi napačne diagnoze, ampak zaradi malomarnosti zdravnice. Zdravniška zbornica je to sicer ovrgla , vendar "vrana vrani ne izkljuje oči" in oceno o malomarnosti bi moral podati nekdo drug. Če je za malomarnost res šlo, potem se mi zdi kazen odločno premila. V primeru napačne diagnoze pa bi morali pomisliti tudi na to, da pač noben človek ni nezmotljiv.

V drugem primeru pa se je govorilo tudi o tem, da naj zdravnik ne bi bil dovolj izkušen za operacijo. Če je temu res tako (sam je sicer zadevo zanikal), potem bi moral za napako odgovarjati tudi nekdo drug. Vprašanje je namreč, kdo je bolj odgovoren za napako. Ali zdravnik s premalo izkušnjami, ali nekdo, ki mu je dovolil opravljati operacijo?

Beri naprej >>

Bodo delavcem kazinoja plače izplačali v žetonih?

Stečaj mariborskega kazinoja ni kakšno veliko presenečenje. Kazino se z izgubami otepa že nekaj časa, trenutna gospodarska kriza je vse skupaj samo še poslabšala, dokapitalizacija je padla v vodo in stečaj je tu.

S tem bo ob službo prišlo tudi 26 zaposlenih delavcev, ki letos že itak niso dobili nobene plače, podjetje pa jim tudi ni plačevalo prispevkov. Iz stečajne mase pa plač najverjetneje tudi ne bodo dobili.

Podobnih zgodb je te dni še preveč. Vendar ima ta še en ironičen dodatek. Vodstvo namreč "obljublja" delavcem, da bodo nekatere kljub stečaju še potrebovali, predvsem za pisarniške posle. Me pa resno zanima, kako jih mislijo plačati za njihovo dodatno delo? Mogoče jih mislijo izplačati v žetonih?

Foto: stock.xchng

Upam si trditi, da nobeden od njih in niti kdorkoli drug ne hodi v službo samo zaradi veselja. Če smo pošteni sami do sebe, vsi hodimo v službo predvsem zaradi plače. Če kdo trdi, da hodi v službo iz čistega veselja, naj se pošteno vpraša, ali bi še naprej hodil v službo, če bi na lotu (ali pa recimo v igralnici) zadel milijardo eurov. 

Zase lahko rečem, da me brez vnaprejšnjega plačila v takem podjetju ne bi več videli. Seveda pa je meni lahko pametovati. Marsikateremu odpuščenemu delavcu pa nekje v ozadju možganov še tli upanje na izplačilo že prislužene plače in se bo tudi zaradi tega dal prepričati v neplačano delo. Upanje pač umre zadnje.

Beri naprej >>

Boljše en Tito kot 1000 tajkunov

Vsake toliko časa nas nekdo začne strašit z nekdanjim režimom in ob tem seveda ne more brez omembe Josipa Broza Tita. 

Ravno te dni od nekaterih spet poslušamo: "Ubil je milijone ljudi! Svoje nasprotnike je žive požrl! Celo medveda je ustrelil, prasec! Hvalabogu, da je crknil! Zapustil je uničeno državo! Uničimo Titove spomenike! Preimenujmo Titove ulice!".

Po drugi strani nam ti isti želijo prodati svojo realnost: "Slovenija bi lahko bila druga Švica! Danes živimo mnogo bolje, kot nekoč! BDP je danes mnogo višji, kot v Titovih časih! Komunizem je največja zabloda človeštva!"

Če uporabim predsednikove besede, so v tej objavi poboji drugorazredna tema. Tokrat bi rad vsem pametnjakovičem povedal le: "Dajte se enkrat za vselej sprijazniti, da je v Titovih časih velika večina živela boljše, kot danes." Samo starejše malo povprašajte. Vsi smo imeli stanovanja, vsi službe, vsak je lahko nadaljeval šolanje, na dopust smo hodili na Hrvaško, ravno tako kot zdaj (če si dopust danes sploh še lahko privoščimo).

Danes pa postanem malce besen, če pomislim, na kakšen način si je najvišji sloj svoje bogastvo prislužil (obstajajo sicer zelo redke izjeme). Bogastvo je pridobljeno zelo na hitro v času tranzicije (= po Titovi smrti) z raznimi malverzacijami. In ravno ta najvišji sloj danes najbolj pljuva po Titu. Kot da bi bili jezni, da že v njegovih časih niso mogli toliko nakrasti!

Srednjemu in nižjemu sloju prebivalstva (mimogrede, tega nekdaj niti ni bilo) pa se kar kolca po starih časih, medtem ko išče cenejše mleko in kruh po oglasih, ki jim jih na dom pošiljajo oni iz prejšnjega odstavka.

Kolca se nam tudi po nekdanjem šolstvu. A se kateri od kritikov nekdanjega "gnilega" sistema spomni štipendij? Dobesedno vsi smo jih nekdaj imeli. Če nismo uspeli pridobiti kadrovske, pa socialno. Čeprav včasih niso v celoti zadostovale za pokritje šolanja, pa so vendar pokrile velik del stroškov in marsikomu omogočile šolanje. In kje so štipendije danes? Danes so študenti prisiljeni ob študiju še delati, zraven tega pa morajo imeti starši precej visoke plače, da lahko breme študija sploh zmorejo.

Zdravstveni sistem pa je bil nekdaj itak svetlobna leta pred današnjim stanjem. Danes si velik del prebivalstva sploh ne more več privoščiti ene vsrane plombe, kaj šele kakšen zob (samo doplačilo izdelave zoba stane od 85 EUR naprej, če že uspeš nekako priti na vrsto pri "javnem" zobozdravniku). Čakalne dobe tudi za nujne operacije se merijo v letih! In za eno navadno kremo odšteješ dvajsetino svojega mesečnega prihodka, medtem ko so bila nekdaj zdravila zastonj! Na bolniško si večina delavcev itak niti ne upa, saj ga mogoče ob vrnitvi v službi več ne bodo potrebovali ali si bo vsaj prislužil črno piko in bo odpuščen ob prvi priliki! 

Seveda vse ni bilo rožnato, ampak če vse lepo seštejem, lahko mirne vesti rečem: "Boljše en Tito, kot 1000 tajkunov!"

Za konec pa še en film.

Beri naprej >>

Ali so novinarji in politiki prvorazredni debili?

Ker nekako nisem mogel verjeti, da bi g. Türk izjavil, da so poboji drugorazredna tema, sem želel videti celoten intervju z njim. In tu ga imate, pa se sami prepričajte, kaj točno je povedal predsednik:

Novinar: Prvo, pa najbolj aktualno vprašanje, gospod predsednik, ali si boste odšli ogledati oziroma se pokloniti žrtvam v Hudi jami? Danes so padle težke obtožbe, se pravi, da se državni vrh še ni nekako opredelil do tega in obsodil teh dejanj kot zločinska? Predsednik dr. Danilo Türk: Danes sem tu v Trbovljah zaradi pravic žensk, zaradi enakopravnosti žensk. To je izredno pomembna prvorazredna tema v Sloveniji, tudi politična tema in danes ne nameravam dajati nobenih izjav o nobeni drugi temi. Novinar: Ampak obtožbe so zelo hude, predvsem to, da se politični vrh sploh ne odziva na razkritje takšnih zločinov. Predsednik dr. Danilo Türk: Našel bom čas, ko bom odgovoril tudi na to, ampak rad bi ponovil, danes sem tu zaradi prvorazredne teme in o drugorazrednih temah ne bom govoril. Novinar: Se pravi, so povojni poboji drugorazredna tema? Predsednik dr. Danilo Türk: Politične manipulacije okrog tega so.

Pa še video za največje skeptike:

Če kaj razumem, je Türk nedvoumno pojasnil, da so "politične manipulacije okrog pobojev drugorazredna tema" in ne "poboji so drugorazredna tema", kot želijo sedaj mnogi prikazati. Med obema izjavama pa je ogromna razlika. Beseda "drugorazredna" je sicer nerodno izbrana, pomen izjave pa je daleč od tega, kot želijo prikazati. Mogoče pa je Türk namerno izbral takšno besedo, ker ga je novinarka vlekla za jezik in si ni dala dopovedati, da je tam zaradi 8. marca.

In zdaj nekateri serjejo po predsedniku zaradi tega, ker niso sposobni razumevanja petih stavkov? Saj razumevanja besedila naj bi nas naučili že v osnovni šoli, ampak nekateri so jo očitno prešpricali.

Podobno se je zgodilo Lahovniku, ko je v Trenjih izjavil prispodobo o živem mrliču in so ga delavci razumeli, kot da je tako imenoval njih.

Seveda, če pri povzemanju intervjuja izpustiš tisti zadnji (zgoraj zapisan povdarjeno) del, je vsebina izjave precej drugačna. Ampak tole je potem že napačno povzemanje. Namerno ali ne.

Beri naprej >>

Gruzija brez "Putina"

Evropska radiodifuzna zveza (European Broadcasting Union, EBU) je zavrnila skladbo, ki jo je Gruzija izbrala za nastop na 54. tekmovanju za pesem Evrovizije. EBU je Gruzijsko javno televizijo obvestila, da besedilo pesmi skupine Stefane&3G "We Don't Wanna Put In" ni v skladu s pravili Evrovizije.

so zapisali v Delu. 

Moskvi in Putinu seveda ni všeč provokativen dvoumen naslov in zato je "skupina strokovnjakov" odločila, da morajo Gruzijci izbrati drugo pesem ali že izbrani spremeniti besedilo. 

Če imaš dovolj vpliva (beri denarja) lahko očitno dosežeš vse!

Beri naprej >>

So zdravniki bogovi?

"Če mi naredimo napako, nekdo umre!", kričijo zdravstveni delavci med opravičevanjem visokih plač nekaterih svojih kolegov. Ravno včeraj sem med čakanjem na Dr. Housa (ki ga mimogrede potem niti ni bilo na sporedu) od gosta Piramide - imena mu ne vem - spet mimogrede slišal omenjeni "argument". Z njim vedno zelo na hitro potlačijo v drek vse ostale poklice, kjer "zaradi morebitne napake noben ne bo umrl". 

Pa bom res umrl, če mi bo ta zadnja medicinska sestra na zdravniški hierarhični lestvici narobe zavila povoj na rano?

Ali bom umrl, če mi bo splošni zdravnik dal diagnozo "prehlad", v resnici pa bom imel gripo?

Bom umrl, če mi narobe prišijejo odgriznjen uhelj?

Ne. Ne bom! Sicer bo (vsaj ta zadnji primer) precej neroden, umrl pa zaradi tega ne bom. Seveda v njihovi stroki obstajajo primeri, ko zaradi napake kdo res umre. Hja, celo zgoraj omenjenemu dr. Housu se je zgodilo.

Še nedolgo nazaj bi se za nesrečnega Nemca vožnja skozi šentviški predor prav lahko končala tragično. Ali se zato vsi gradbinci derejo, da zaradi njihove napake nekdo umre? Tudi za kakšnega brivca, ki bi se "hvalil", da zaradi njegove napake nekdo umre, še nikoli nisem slišal. Pa si lahko njegovo napako vsak brez problema predstavlja. Šoferji, sploh kakšnega avtobusa pa ob napaki lahko pokopljejo kar več duš hkrati. Pa tudi oni ne tulijo, da "zaradi njihove napake nekdo umre". Zaradi nas računalničarjev, ki lahko po pomoti sprožimo kakšno jedrsko konico, lahko umre cel svet z vsemi zdravniki vred!

Že zato bi bilo do vseh ostalih uvidevno, če bi zdravstveni delavci enkrat za vselej prenehali s takšnim debilnim argumentom! Sploh pa zaradi dejstva, ker še noben zdravnik ni odgovarjal, še manj bil kriv, ko se je taka napaka res zgodila. Naj se že enkrat izjasnijo - ali so nezmotljivi, ali pa zaradi njihovih napak ljudje res umiramo. Oboje hkrati pa nekako ne gre skupaj!

Beri naprej >>

Blagoslovljeni Google

Če svoje duše ne želite obremeniti s pogledom na greha vredne babnice, usmerite svoj brskalnik na http://www.cathoogle.com, če ste katoličan (kar na prvi strani lahko kupite tudi žegnano vodo direktno iz Lurda), na http://www.islamicgoogle.com, če ste musliman ali na http://www.jgrab.com, če ste židovske vere. Iskalni mehanizem je pri vseh omenjenih Googlov!

Katoličani lahko uporabite tudi http://www.seekfind.org, če Googla ne marate najbolj.

Cathoogle - Catholic search engine powered by Google The best way for good Catholics to surf the web

Islamic Google - Islamic Search Engine powered by Google  The best way for good Muslims to surf the web

Search the Top Jewish Websites Screened & Approved for Quality Exclusively Jewish

Verniki nekaterih večjih veroizpovedi lahko namreč po novem prišparajo pri odpustkih, če splet preiskujejo z "varnim" Googlom. Za razliko od "nevarnega" Googla, ki povsem nesramno tudi verujočim direktno pred nos postavi pregrešne slike nagih bab (če v polje za iskanje vpišejo "free porn" verjetno drugega ni niti za pričakovati), jim "blagoslovljeni" Googli na tako poizvedbo vračajo le "porn-free" strani. Torej ravno nasprotno.

Strani, ki jih taki Googli vrnejo na primer o razvpiti in skoz in skoz prefukani Jenni Jameson (če ste stari pod 18 let, tega linka ne klikajte, ne glede na veroizpoved!), le to prikazujejo skoraj kot svetnico. Tako tudi najbolj goreč musliman iz najbolj zabačenega kota svoje revne države ne bo pri omenjeni gospodični videl kaj več od golih ramen (kar pa je itak že samo po sebi dovolj za milostno kamenjanje do smrti). Takšno izkrivljeno predstavljanje sveta se mi zdi malce mimo. Saj bo na koncu še kakšna "ovca" mislila, da je omenjena gospodična res svetnica.

Pa še eno opozorilo -  vsi blagoslovljeni Googli slovenščine ne razumejo najbolje! To pomeni, da verne duše ne bodo videle "nude babes" (niti "nackte frauen"), medtem ko bodo lahko brez problema videle vse "nage babe". Celo več. Če se pri tipkanju zmotijo in vpišejo recimo "nake punce", jih blagoslovljeni Googli vprašajo, ali niso morda mislili "nage punce". 

Beri naprej >>

Hrvati ukradli lipicance

Po propadu slovenske izdaje revije Geo (medtem je prenehala delovati še njena internetna stran) sem začel kupovati in brati hrvaško izdajo. Čeprav mi hrvaščina z vsemi njenimi pravopisnimi spremembami in zadnje čase popularnem "hrvatenju" številnih besed ne dela večjih težav, še vedno žalujem za slovensko izdajo. Ta revija je (bila) edini dostojen nasprotnik National Geographicu, tako kar se tiče strokovnosti člankov, kot fotografije. Ampak očitno lahko pri nas obstane le rumeno sranje ala Lady, Nova in podobno, ki so dovolj dobre le za zbijanje še tisto malo inteligence "senzacij" željnih bralcev.

V januarski številki so ena glavnih tem tudi hrvaške izvorne pasme domačih živali, od buše, slavonsko-sremskega podolca, boškarina in hrvaškega posavca do cigaje in zagorskega purana, vmes pa (sicer v sramežljivo majhnem okvirju) omenijo celo lipicanca! Znano mi je, da si lipicanca poleg Slovencev prisvajajo tako Avstrijci, kot Italijani, da jih tudi Hrvati imajo za svojo izvorno pasmo, pa me je nekoliko presenetilo. Tudi na straneh Hrvaškega živinorejskega centra (Hrvatski stočarski centar), ki je drugače odlična stran s številčnimi informacijami, se lipicanci najdejo med "izvorno pasmino".

Lipicanec (foto: Srdjan Živulovič)

Ker Lipica ne leži ravno blizu Hotize ali za Jorasovo hišo, mi ni jasno, od kod Hrvatom ideja, da je lipicanec njihova izvorna pasma? To je tako, kot da bi dalmatince imeli za avtohtono slovensko pasmo psov! Saj že ime pri obeh daje vedeti, od kje izvirajo.

Razumem, če si nekdo skuša prisvojiti kakšnega izumitelja. Navsezadnje je nekdo lahko rojen v eni državi, pa potem celo življenje dela kje drugod. Lep primer je recimo Nikola Tesla, ki si ga tako lastijo Srbi (po narodnosti je bil Srb), Hrvati (kjer je bil rojen) in Američani (kjer je preživel večino svojega življenja in je imel tudi ameriško državljanstvo), zelo ga pa častijo še Čehi (ki so po njem poimenovali celo svoje prve računalnike) in Romuni.

Nekdo bi Hrvatom (pa tudi Avstrijcem in Italijanom) enkrat za vselej moral prepovedati navajanje lipicancev kot njihove izvorne pasme!  Na žalost pa v Sloveniji, kjer kakšnega lipicanca včasih celo sami ubijemo, verjetno ni nikogar, ki bi to storil. Zdaj se pač prepiramo okrog meje. Verjetno pa bo zaradi "kraje" lipicancev proti Hrvatom prej protestiral kdo v Avstriji ali Italiji.

Beri naprej >>

Zakaj ne bomo preživeli padca asteroida

Pa smo doživeli tudi prvi trk (sicer umetnih) satelitov. Pred dnevi sta namreč 790 kilometrov nad Sibirijo trčila pred tem dogodkom povsem delujoč Motorolin 560-kilogramski komunikacijski satelit Iridium 33 (ki je bil del komunikacijskega omrežja 66-ih satelitov Iridium) in ruski nedelujoč 900-kilogramski Cosmos 2251.

Pri hitrosti 7,5 km/s, ali bolj domačih 27.000 km/uro (!), sta se oba razbila, kot steklena vaza. Vsi ostanki obeh satelitov, nekateri govorijo celo o nekaj tisoč kosih, pa sedaj dodatno smetijo prostor nad nami. Vsak, tudi najmanjši kos premera par centimetrov lahko brez težav uniči še kakšen dodaten satelit ali še huje, kakšen s človeško posadko "opremljen" objekt. Čeprav naj bi bila verjetnost za tak trk izredno majhna (ISS kroži okrog Zemlje na približno pol nižji višini). Ampak izredno majhna je bila že verjetnost tega trka, pa se je vseeno zgodil! So pa znanstveniki že izračunali, da bo v kratkem najbolj kritičen del vesoljskih poletov postal ravno let skozi oblake razbitin in ne več izstrelitev ter pristanek.

Gužva nad nami - prikaz objektov v nizki zemeljski orbiti (Foto: ESA)

Pri vsem skupaj je najbolj zanimivo dejstvo, da vsej tehniki navkljub trka nobeden ni predvidel niti sekunde vnaprej. Ne NASA, ne Pentagon, ne US Strategic Command (STRATCOM) oz. njihov Joint Space Operations Center (JSpOC), ki se v svojem "fact-sheetu" hvali s spremljanjem in sprotno analizo možnih trkov čez 17.000 objektov s premerom čez 10 centimetrov, niti ne sam Iridium, kot lastnik uničenega satelita. Še najmanj pa Rusi, ki svojega odpadlega satelita itak niso spremljali. Sploh pa ne Danny ali kakšen njegov jasnoviden kolega! Enostavno nič. Nobene napovedi glede trka.

Seveda so zdaj vsi skupaj spet pametni in pač poleg doslej obstoječih nekaj čez 17.000 objektov spremljajo še okrog 500 dodatnih. Ampak očitno samo spremljanje ni dovolj! Da smo poleg zemlje uspeli precej onesnažiti tudi bližnje vesolje, je samo po sebi precej žalostno. Sicer so smernice o zmanjšanju odpadkov v vesolju že napisane, vendar zaenkrat niso obvezujoče.

Če izguba satelita za življenje na Zemlji ni bistvenega pomena, pa postane vse precej bolj resno z mogočim trkom kakšnega večjega nebesnega telesa z Zemljo. Tudi o tem so si znanstveniki enotni, da obstaja verjetnost takega dogodka. Nekateri trdijo, da bo do takega dogodka nedvomno prišlo, vprašanje je le, kdaj.

Se pa ob trku teh umetnih satelitov vse izjave, da bi se lahko obranili pred trkom asteroida, zdijo naravnost smešne. Vraga bi se lahko! Ja kako ga bomo pa dovolj hitro odkrili, če pa niti za en vsran ruski satelit nismo sposobni napovedati, da bo nekam trčil? Pa smo poti obeh kao spremljali! In kaj bomo sploh naredili, v primeru če ga dovolj hitro odkrijemo? Vse teorije o malenkostnem premiku takšnega kamna iz njegove smeri ali njegovem uničenju (sestrelitvi) so zgolj teorije, ki jih v praksi uporabljajo le v Hollywoodu.

Če bo kdaj kakšen "kamen" res od nekod priletel in mu bo Zemlja na poti, nas bo zbrisalo, kot je nekoč dinozavre. Ne Bruce Willis in Ben Affleck ter ne Clint Eastwood, Tommy Lee Jones in Donald Sutherland nam ne bodo mogli pomagati! Tudi če vsi skupaj pri tem izgubijo življenje in bo Liv pri tem potočila še kakšno solzo več, verjetno ne bo šlo. Žal.

Dodatno branje:

• Science@NASA J-Track 3D (spremljanje satelitov v živo - med komunikacijskimi sateliti se sicer še vedno nahaja tudi zrušeni Iridium 33)
• The Physics of Space Security (2005)
• What Happens When Satellites Fall
• Space debris: evolution in pictures (ESA - prikaz satelitov in razbitin krožečih okrog Zemlje)

Beri naprej >>

Smetarska mafija in slovenski Neapelj

Zadnje dni časopisne stolpce in televizijska poročila polnijo novice o "odkritju" nelegalnega odlagališča odpadkov v Kopru. Šlo naj bi za ostanek odlagališča, ki naj bi bilo urejeno že skoraj 10 let. Zanj so takrat vedele tudi ustrezne inšpekcijske službe, ki naj bi odlagališče v času uporabe celo nadzirale, Luka Koper pa naj bi odpadke tja odlagala brez vodnogospodarskega dovoljenja in kljub odločbi o prepovedi izpustov vod v Škocjanski zatok. Nakar je Luka Koper odlagališče lepo zaprla in so vsi skupaj pozabili nanj.

Do včeraj, ko so na odlagališče naleteli pri gradnji ankaranske vpadnice.

Ni mi jasno. Kako lahko neka inšpekcijska služba (konkretno v tem primeru inšpektorat za okolje in prostor) izda odlok o prepovedi, pa potem ne preveri, kaj se dogaja naprej? Luka Koper odlagališče enostavno zasuje in adijo. A so Luki verjeli na besedo, da so odlagališče sanirali, ali kaj? Meni se zdi, da bi po zaprtju verjetno moral kdo od pristojnih služb preveriti, ali so odpadki še vedno skriti nekje pod zemljo. Seveda to takrat nobeden ni storil in sedaj bodo vsi vpleteni spet s prstom kazali drug na drugega in se otepali odgovornosti.

Da pri nas nobeden nikoli ni nič kriv, je že itak praksa. In spet to ne bo "v naši pristojnosti", spet bodo vsi zadeve "temeljito preučevali". Ja kje ste bili pa do sedaj?

Ni mi jasno niti, kako lahko kar tako - povsem naključno pri gradnji ceste naletijo na odlagališče? In so potem povrh vsega vsi še zelo presenečeni? Saj ne gre za arheološko najdišče, ki bi bilo tam skrito že tisoče let. A nobenemu ni bilo jasno, da so tam nekje pod zemljo ti odpadki? Saj ne gre za nek majhen koš smeti. Ne morem verjeti, da občina Koper ni vedela za odpadke. Da za njih ni vedelo ministrstvo za okolje in prostor. Da živ človek do zdaj tega ni vedel. Ne ga srat. In če ne bi zdaj tam gradili ceste, bi odpadki tam ležali na veke vekov?

Potem se lahko samo vprašamo, koliko podobnih odlagališč še leži nekje skritih, da jih nekdo "odkrije"? In koliko je še vseh ostalih svinjarij, ki se dogajajo, pa nihče pristojen ničesar ne ukrene? Le občasno se sliši glas kakšnega aktivista, ki mu pristojne službe zaprejo usta, če je preveč glasen.

Očitno tudi pri nas dela smetarska mafija, le da se skriva pod drugačnim imenom.

Beri naprej >>

Kje si Toporišič?

Jezik je živa stvar in se s časom zelo spreminja. Tako se nam zdi slovenščina iz časov Trubarja vsaj tuja, če že ne smešna. Danes tako govorico v vsakdanjem življenju po mojem uporabljajo le še porabski slovenci, kjer so skoraj edine besede, ki jih lahko razumemo prevzete iz slovenščine ali kakšnega drugega jezika. Še starejši (nekateri bi rekli celo mrtev) jezik je latinščina, ki se je nekateri krogi še vedno oklepajo. In tudi ta se ne more izogniti vpeljavi novih besed za pojme, o katerih Seneka in Cezar nista niti sanjala. Tako si ne predstavljam uporabe latinščine v tehničnih krogih, čeprav se spomnim tudi (neresne) težnje o vpeljavi latinščine v računalništvo.

Prav v računalništvu so se pojavljale mnoge besede, ki smo jih v slovenščino nekritično prevzeli (predvsem) iz angleščine. Proti temu se je na vse kriplje boril gospod Toporišič, čeprav so se mi mnoge njegove poslovenjene besede zdele, ne morem reči drugače, kot butaste. A kdo mogoče ve, kaj je "zgoščenka"? Namesto CD-ja (kratico smo do takrat itak že vsi prevzeli in v pogovoru uporabljali), je gospod želel vpeljati novo besedo enostavno tako, da je skoraj dobesedno prevedel "compact disc" in nastala je zgoščenka. Iz zafrkancije je nato pri njegovih nasprotnikih nastala še beseda "tlačenka". In še danes, če v Google vtipkate besedo tlačenka, se vam med raznimi Pomurkinimi in Košaškimi tlačenkami pojavi povezava cd-rom.si (celo med sponzoriranimi rezultati). Zgoščenko nekateri celo uporabljajo - revija Moj mikro je že takšna. Slovar slovenskega knjižnega jezika pa je hvalabogu ne priznava. Prav tako ne tlačenke (vsaj ne v povezavi s CD-jem).

Me pa prekleto zanima, kje je Toporišič danes, ko se v vsakdanjem jeziku vpeljuje vedno več besed, ki imajo v slovenskem jeziku že dolgo časa povsem lepo zamenjavo? Pri njihovi "vpeljavi" najbolj blestijo veleumni novinarji in politiki, hkrati s "sofisticirano artikulacijo importiranih besednih konstruktov" pa ne zmorejo uporabe rodilnika, pa tudi dvojina nekaterim dela ogromne težave.

Naj naštejem le nekaj primerov:

inavguracija - a je kdo za to besedo slišal pred ustoličenjem Obame? (Nenazadnje se tudi umestitev ali prevzem dolžnosti slišita bolje od inavguracije.) Verjetno ne.  Bodo pa v SSKJ-ju pri opisu te besede zagotovo morali umakniti opombo "redka" - v mescih pred ustoličenjem Obame je bila ta beseda ena največkrat slišanih nasploh. 

recesija - včasih smo govorili o krizi. 

mobing (ali mobbing) - ta mi gre najbolj na živce. Ko sem besedo prvič slišal, sem šel na internet preverit, kaj za vraga se to dogaja po službah. In ugotovil, da nič novega! Nasilje in trpinčenje poznamo že tisoče let, tudi na delovnem mestu. Ampak ne, nasilje je premalo, rabimo mobing!

kvaliteta in kvantiteta (omenjam ju skupaj, saj se ponavadi tako tudi uporabljata) - slovenščina ima dve povsem enakovredni besedi - kakovost in količina, se pa ne slišita tako učeno!

euro (v redu, tule gre le za drugačen zapis, izgovorjava pa je enaka) - ne vem, zakaj smo tole dopustili? Tudi sam priznam, da sem po začetnem vztrajnem zapisovanju evra z v-jem popustil, ker se mi ni dalo več razlagati, da sem samo trmast in ne, da ne znam pravilno zapisati eura. Če imamo avto in ne auto ter nenazadnje Evropo in ne Europo, zakaj ne bi smeli imeti še evra namesto eura? Butast izgovor, da vsa Evropa besedo zapiše z u-jem, me ne prepriča. Če naj bi bili vsi jeziki Evropske unije enakopravni, bomo mi evro zapisali po naše in pika. In če se je na bankovcih našlo mesto za grško cirilico (ali kakorkoli se že imenuje grška pisava), pa naj ga najdejo še za slovenski evro. Poleg tega imamo en kup skovank z evro- (vse z V-jem in ne z U-jem), od evročeka in nenazadnje do evrovizije, ki je trenutno tako in drugače zanimiva.

Če smo se včasih Toporišiču smejali, moram priznati, da rabimo njegovega naslednika. Njemu je očitno zmanjkalo moči, kar pri njegovi starosti niti ne čudi preveč. 

Beri naprej >>

Prihranimo pri tiskanju

Ene največjih sanj računalniških navdušencev v 80-ih letih prejšnjega stoletja je bila brezpapirna pisarna. (Pojem brezpapirne pisarne je bil prvič uporabljen v časniku Business Week leta 1975.) Mnogi "jasnovidci" so takrat papirju napovedovali skorajšnjo smrt in se spraševali, zakaj bi v prihodnosti sploh še potrebovali papir, če pa je vse potrebno lahko shranjeno na trdem disku in trakovih (nekoliko pozneje še na CD-jih ali DVD-jih)? Zamisel o brezpapirni pisarni je bila seveda genialna, vendar skoraj 30 let pozneje nič ne kaže, da bi bila kmalu uresničljiva. Vsem najnovejšim e-bralnikom (elektronskim bralnikom, bralnikom e-knjig ali kakorkoli jih že poimenujemo) navkljub.

Pravzaprav se je z leti količina informacij le še povečala in čeprav je večina podatkov shranjenih na diskih, trakovih in (CD, DVD, Blueray) ploščah, vseeno čutimo potrebo, da veliko teh podatkov natisnemo tudi na papir. Neizpodbitno je namreč dejstvo, da je papir za večino uporabnikov danes še vedno idealen medij. Je preprost za uporabo, prenosen, brez težav ga lahko prepognemo in spravimo v žep, uporabljamo ga lahko kot vhodni medij (pisanje, risanje) ali izhodni medij (branje), je samozadosten in za branje ne potrebujemo nobenih bralnih naprav. V primerjavi z diski, trakovi in ploščami pa tudi mnogo bolj obstojen (danes lahko še vedno beremo nekatere knjige iz srednjega veka, medtem ko se je ogromno 10 let starih CD-plošč obrabilo ali preveč poškodovalo in niso več uporabne).

Zaradi vsega omenjenega tako danes za tiskanje uporabimo več papirja, kot kadarkoli prej. Strošek za tiskanje lahko po nekaterih izračunih znaša precejšen del vseh stroškov podjetja. Da bi ta strošek čim bolj zmanjšali, se lahko držimo naslednjih osmih pravil. 

1. Pravilna izbira tiskalnika

Če ne nameravamo natisniti le do 50 strani mesečno, potem pri izbiri tiskalnika nikakor ne glejmo le na ceno samega tiskalnika! Mnogo večjo težo pri izbiri naj ima v takem primeru strošek tiskanja posamezne strani. Proizvajalci namreč pri prodaji tiskalnikov uporabljajo "trik" in tiskalnik največkrat prodajajo pod ceno, mastno pa začnejo služiti s prodajo potrošnega materiala - kartuš in tonerjev. Tako je pametno, če ne celo nujno, že pred nakupom tiskalnika oceniti število natisnjenih strani na časovno enoto, recimo na mesec. Pri izbiri tiskalnika pa je potrebno preveriti strošek tiskanja posamezne strani za izbrani tiskalnik. Če je le mogoče, preverimo omenjeni strošek v kakšnih testih tiskalnikov in ne le v specifikacijah tiskalnika, saj proizvajalci vse prevečkrat navajajo zavajujoče podatke oz. podatkov ni mogoče primerjati med različnimi proizvajalci. Če zanemarimo strošek papirja (ne glede na znamko in model tiskalnika bomo namreč uporabili enako količino papirja), lahko tako ocenimo mesečni strošek tiskanja. V kolikor nameravamo natisniti zelo veliko dokumentov, pa lahko ceno samega tiskalnika dobesedno zanemarimo. 

Po kvaliteti tiska besedila ali poslovnih dokumentov je danes v 99% primerih dovolj skoraj vsak tiskalnik (če se le profesionalno ne ukvarjate s tiskom). Če imate željo natisniti tudi kakšno fotografijo, bodite pri izbiri bolj pazljivi. Čeprav je izdelava fotografij v fotolaboratorijih mnogo cenejša, je pa zato potrebno na rezultat počakati kakšen dan ali dva.

2. Varčevanje z "barvo"

Ko smo tiskalnik izbrali in ga priključili, razkirajmo par strani in isti dokument natisnimo v različnih kakovostih tiska. Ne le, da je slabša kakovosti tiskanja mnogo hitrejša, tudi precej manj barve se pri tem uporabi. Če nam je sprejemljivo, lahko kar privzeto nastavimo tiskanje v "draft" načinu. Po podatkih proizvajalcev lahko tako porabimo tudi do 50% manj barve, čemur lahko iz lastnih izkušenj zgolj potrdim. Sam praktično vse dokumente z besedilom na domačem tiskalniku natisnem v najhitrejšem "fast draft" načinu. Razlika v kakovosti pri mojem HP-ju je med "najslabšim" in "najboljšim" tiskanjem sicer opazna, vendar je tudi najmanj kvaliteten tisk povsem sprejemljiv. V resnici sem si namestil kar dva "tiskalnika". Pri enem imam nastavljene omenjene nastavitve in samo črno-belo tiskanje, pri drugem pa normalen način. Tako v odvisnosti od tega, kakšno kvaliteto želim, izberem le drug "tiskalnik" (fizično pa je dokument vedno natisnjen na istem tiskalniku, le v drugačni kvaliteti). Seveda bi lahko pred vsakim tiskanjem spremenil nastavitve tiskalnika, ampak bi bila zadeva bolj zamudna.

Dva navidezna tiskalnika (gonilnika) z različnimi nastavitvami za isti fizični tiskalnik

Primerjava "normal" in črno-belega "fast draft" načina (izpis in skeniranje sta bila narejena na tiskalniku HP Photosmart C3180)

3. Smotrna uporaba papirja

Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da pri obojestranskem tiskanju porabite za isti dokument le polovico papirja. Če mislite, da vaš tiskalnik ne zna tiskati obojestransko, malce pobrskajte v gonilniku in nastavitvah za kakšno "paper saving" opcijo. Skoraj vsak novejši gonilnik omogoča obojestransko tiskanje tako, da najprej natisne samo lihe strani, nato že natisnjene liste ponovno vložimo v tiskalnik, nakar natisne še lihe strani (odvisno od tiskalnika je lahko tudi obratno, da najprej natisne sode in nato lihe strani). Večina gonilnikov omogoča tudi tiskanje več strani dokumenta na eno stran papirja, kar lahko uporabimo pri tiskanju kakšnih navodil, ki jih večinoma preberemo itak samo enkrat.

Za nekatere interne dokumente pa lahko uporabimo tudi nepotiskane strani že natisnjenih dokumentov.

Nastavitve za varčevanje papirja pri tiskalniku HP Photosmart C3180

Tisti ekološko bolj ozaveščeni lahko za tiskanje uporabite tudi delno recikliran papir. Tiskalnikom ne dela težav, le ljudje se (še nekoliko) zmrdujemo nad njim, saj ni povsem bel. Žalostno pa je dejstvo, da nekateri prodajalci recikliran papir prodajajo dražje od navadnega.

4. Popolna izraba tonerja

Pri laserskih tiskalnikih je pravilo, da tonerja najprej zmanjka le na enem mestu, kar pri tiskanju opazimo kot navpičen bled (nepotiskan) pas, medtem ko je ves ostali del strani natisnjen normalno. Takšen toner vzemimo iz tiskalnika ter ga počasi v vodoravnem položajo nekajkrat zamajemo levo-desno. Ne stresajmo tonerja sunkovito, da se prah ne raztrese iz tonerja, saj ga je skoraj nemogoče očistiti. Pri naslednjem bledem pasu lahko postopek ponovimo, seveda pa ponavljanje v nedogled ne bo šlo. S tako "obnovljenim" tonerjem lahko še vedno natisnemo precej strani, odvisno od tega, kako je bil prah razporejen v tonerju, od modela tiskalnika in seveda od dokumenta, ki ga tiskamo. V praksi je pri tiskalniku HP LJ-1300 tako mogoče natisniti dodatnih 100 strani besedila.

5. Kupovanje "večjih" kartuš

Proizvajalci izdelujejo za isti model tiskalnika različne kartuše. Nekatere vsebujejo več, druge manj barve. Praviloma so tiste z več barve na enoto cenejše in se torej bolj splačajo. Za HP Photosmart C3180 tako obstajata dve različici barvne kartuše, ena z oznako 342 in druga z oznako 343. Enako je s kartušami s črno barvo. 

Težava pri tistih barvnih kartušah, ki hkrati vsebujejo vse barve, pa je, da vedno najprej zmanjka le ena barva, medtem ko je drugih lahko ostala še polovica. Če se vam to redno dogaja, je vprašanje, ali se vam splača kupovati kartuše z več barve, saj boste v takem primeru več barve tudi odvrgli. Je pa res, da je vsaj nekatere dokumente mogoče natisniti tudi brez ene barve (moja hčerka recimo nima nič proti, če so kakšni labirinti ali pobarvanke natisnjeni v roza odtenku, namesto v modrem).

6. Neoriginalni potrošni material

Če zaupate neoriginalnim kartušam in tonerjem, lahko z njihovim nakupom precej prihranite. Obstajajo tudi kompleti za polnjenje kartuš in celo podjetja, ki polnjenje opravijo namesto vas. Bodite pa previdni, saj nekateri proizvajalci oz. prodajalci ne priznavajo več garancije v primeru njihove uporabe!

7. Prodaja izrabljenih kartuš in tonerjev

Kartuše in tonerji spadajo med nevarne odpadke, zato jih ne odvrzite v navaden koš za smeti, ampak na za to predvideno zbirno mesto. V večini primerov lahko izrabljene kartuše in tonerje vrnete tudi pri prodajalcu.

Nekatera podjetja, ki se ukvarjajo s prodajo ponovno napolnjenega potrošnega materiala, so vam za prazno kartušo ali toner pripravljena celo plačati kakšen euro ali pa v zameno dobite popust pri nakupu nove (napolnjene) kartuše ali tonerja. S tem seveda ne boste obogateli, boste pa nekoliko razbremenili okolje.

8. Tiskajmo le, če je to res potrebno

Vejretno najpomembnejši nasvet! Če tiskanje ni potrebno, se mu pač izognite. V podpis svojih elektronskih sporočil lahko dodate tudi kakšno "zeleno" sporočilo in s tem mogoče odvrnete prejemnika od tiskanja.

Pod mojimi poslanimi sporočili se nahaja "zelen" podpis, ki upam da koga odvrne od tiskanja sporočila

Če se bomo držali omenjenih pravil, bomo poleg privarčevanega denarja ohranili tudi kakšno drevo. 

Beri naprej >>