Če pustimo vso moraliziranje okrog enormne nagrade, moramo Kramarju priznati, da je zadevo zelo elegantno izpeljal. Ko so se pojavile prve govorice o milijonski nagradi, se Kramar v javnosti ni kaj dosti izpostavljal, ampak je lepo počakal, da se zadeve umirijo. Zdaj naj bi si povsem potiho in za očmi javnosti (kolikor je to sploh mogoče pri takšnem znesku) izplačal omenjeno nagrado.
Seveda je javnost v šoku in ga ostro napada ter obsoja njegovo dejanje. Ampak če se vsak pri sebi vpraša, kaj bi naredil na njegovem mestu, sem prepričan, da bi nas 99% ravno tako sprejelo omenjeno nagrado. Javnost gor dol.
Se mi pa v tem primeru zdi, da krivca iščemo na napačnem koncu. Moralno je prejem takšne nagrade v danih trenutkih mogoče res sporen, vendar si Kramar nagrade ni določal sam. Pogodbo, po kateri mu pripada sporen milijon, je namreč podpisal (zdaj že nekdanji) prvi nadzornik NLB Anton Žunič. In če je kdo odgovoren za izplačilo te nagrade je to prav Žunič oz. nekdo (vlada?), ki je Žuniča nastavil. Zdrava pamet mi nekako pravi, da ni kriv tisti, ki prejme denar (v kolikor seveda ne gre za nelegalne posle), ampak tisti, ki izplačilo omogoči. Toliko huje, ker gre v tem primeru za davkoplačevalski denar in bomo posledice spet družno nosili vsi skupaj.
Atom
Ni komentarjev:
Objavite komentar