Soboški dnevi

Včeraj so je končal že 14. po vrsti Festival Soboški dnevi. Organizator (mestna občina Murska Sobota) se je tudi tokrat izkazal z številnimi znanimi glasbenimi skupinami in posamezniki, le prireditev za otroke se mi zdi, da je bilo pretekla leta več (ali pa so naši družinici samo bolj ustrezala).

Kot že nekaj let pa tudi tokrat organizator (mestna občina Murska Sobota) ni imel sreče z vremenom, saj je deževalo čisto vsak dan festivala. Tako nekateri sobočanci že pozivajo k prestavitvi festivala na kak drug termin, medtem ko bolj vraževerni trdijo, da je prestavljanje nesmisel, saj naj bi festival "pritegnil" slabo vreme, ne glede, kdaj bi se odvijal. Kakorkoli že, vremena si organizatorji (zaenkrat) še ne morejo izbirati, so pa že drugi dan prireditve na prireditveni prostor postavili dodaten šotor za večino obiskovalcev (glede na dosedanje izkušnje z vremenom bi jim predlagal, da naj ga naslednjič postavijo že pred začetkom).

Če vremena še ne morejo izbirati, bi lahko izbrali vsaj boljšega ponudnika gostinskih storitev. Čeprav je izbira verjetno povezana s sponzorstvom, saj je generalni sponzor (hotel Diana) bil tudi osrednji gostinec na prireditvi. Že lani je bila postrežba katastrofalna, letos pa ni bilo nič drugače. Verjamem, da za tako prireditev gostinci aktivirajo vso razpoložljivo delovno silo, ampak da moram mladi gospodični za šankom razlagati, da bo težko natočila malo pivo v 2-decilitrski kozarec, ki ga je veselo začela polniti, je pa malo preveč. Gospodična mi seveda ni verjela in se je celo posvetovala s "šefico", ki ji je na licu mesta razložila, kateri kozarci so za malo pivo. Povrhu vsega mi nato račun izda mlad gospodič, že omenjena šefica pa pokasira znesek računa. V glavnem popolna zmeda in hvalabogu, da niso imeli gužve in sem bil edina stranka pri šanku, saj je celotna procedura trajala kakšne tri minute. Pri drugem šanku so se pri naročilu mineralne vode začeli vsi zaposleni nekaj posvetovati, nakar pride k meni mlad gospodič in v zadregi reče, da mineralne vode pač nimajo. Spomnim ga, da za "špricer" pač rabijo tudi mineralno vodo in mi naj natoči zadevo v kozarec, če že nimajo mineralne vode v manjših steklenicah.

Največji kaos pa je bil pri hrani. Hčerka Živa je seveda postala lačna takoj, ko je zagledala hrano in sva šla naročit pomfri. Gospodična za blagajno naju kar takoj opozori, da "zdaj delajo langaš, pa bo potrebno malo počakati". OK, si rečem, bova pač počakala minuto ali dve. Vmes je prišlo še 5 ali 6 strank, ki bi rade pomfri in vsem po vrsti je gospodična povedala isto, da bo "potrebno malo počakat". Seveda se je hitro vklopila Živa in kot pokvarjena plošča na vsakih 10 sekund zatežila: "Ati, kdaj bo pomfri?" Minuta se je seveda zavlekla na kakšnih 10, kar je čisto razumljivo, saj so se gostinci na prireditev z 500 obiskovalci odpravili z dvema fritezicama (nič večjima, kot ju uporabljamo doma), od katerih je pri eni štrajkala elektrika in jo je ravno takrat pregledoval serviser, v drugi pa so cvrli po en langaš hkrati! Hitri in vedno nasmejani gospodje iz znane murskosoboške "kebabđilnice" za Telekomom ali njegovi 50 metrov oddaljeni "Pajdaši" bi v tem času in ob takem navalu prodali 50 pomfrijev in 10 kebabov ali hamburgerjev.

Zaradi že omenjenega slabega vremena in glasbenih izvajalcev, ki niso najbolj po mojem okusu, slik z letošnjega festivala žal ne morem pokazati. Sem pa na lanskem večino časa strašil z fotoaparatom, zato nekaj slik iz lanskega festivala.

Beri naprej >>