Hrvati ukradli lipicance

Po propadu slovenske izdaje revije Geo (medtem je prenehala delovati še njena internetna stran) sem začel kupovati in brati hrvaško izdajo. Čeprav mi hrvaščina z vsemi njenimi pravopisnimi spremembami in zadnje čase popularnem "hrvatenju" številnih besed ne dela večjih težav, še vedno žalujem za slovensko izdajo. Ta revija je (bila) edini dostojen nasprotnik National Geographicu, tako kar se tiče strokovnosti člankov, kot fotografije. Ampak očitno lahko pri nas obstane le rumeno sranje ala Lady, Nova in podobno, ki so dovolj dobre le za zbijanje še tisto malo inteligence "senzacij" željnih bralcev.

V januarski številki so ena glavnih tem tudi hrvaške izvorne pasme domačih živali, od buše, slavonsko-sremskega podolca, boškarina in hrvaškega posavca do cigaje in zagorskega purana, vmes pa (sicer v sramežljivo majhnem okvirju) omenijo celo lipicanca! Znano mi je, da si lipicanca poleg Slovencev prisvajajo tako Avstrijci, kot Italijani, da jih tudi Hrvati imajo za svojo izvorno pasmo, pa me je nekoliko presenetilo. Tudi na straneh Hrvaškega živinorejskega centra (Hrvatski stočarski centar), ki je drugače odlična stran s številčnimi informacijami, se lipicanci najdejo med "izvorno pasmino".

Lipicanec (foto: Srdjan Živulovič)

Ker Lipica ne leži ravno blizu Hotize ali za Jorasovo hišo, mi ni jasno, od kod Hrvatom ideja, da je lipicanec njihova izvorna pasma? To je tako, kot da bi dalmatince imeli za avtohtono slovensko pasmo psov! Saj že ime pri obeh daje vedeti, od kje izvirajo.

Razumem, če si nekdo skuša prisvojiti kakšnega izumitelja. Navsezadnje je nekdo lahko rojen v eni državi, pa potem celo življenje dela kje drugod. Lep primer je recimo Nikola Tesla, ki si ga tako lastijo Srbi (po narodnosti je bil Srb), Hrvati (kjer je bil rojen) in Američani (kjer je preživel večino svojega življenja in je imel tudi ameriško državljanstvo), zelo ga pa častijo še Čehi (ki so po njem poimenovali celo svoje prve računalnike) in Romuni.

Nekdo bi Hrvatom (pa tudi Avstrijcem in Italijanom) enkrat za vselej moral prepovedati navajanje lipicancev kot njihove izvorne pasme!  Na žalost pa v Sloveniji, kjer kakšnega lipicanca včasih celo sami ubijemo, verjetno ni nikogar, ki bi to storil. Zdaj se pač prepiramo okrog meje. Verjetno pa bo zaradi "kraje" lipicancev proti Hrvatom prej protestiral kdo v Avstriji ali Italiji.

Beri naprej >>

Zakaj ne bomo preživeli padca asteroida

Pa smo doživeli tudi prvi trk (sicer umetnih) satelitov. Pred dnevi sta namreč 790 kilometrov nad Sibirijo trčila pred tem dogodkom povsem delujoč Motorolin 560-kilogramski komunikacijski satelit Iridium 33 (ki je bil del komunikacijskega omrežja 66-ih satelitov Iridium) in ruski nedelujoč 900-kilogramski Cosmos 2251.

Pri hitrosti 7,5 km/s, ali bolj domačih 27.000 km/uro (!), sta se oba razbila, kot steklena vaza. Vsi ostanki obeh satelitov, nekateri govorijo celo o nekaj tisoč kosih, pa sedaj dodatno smetijo prostor nad nami. Vsak, tudi najmanjši kos premera par centimetrov lahko brez težav uniči še kakšen dodaten satelit ali še huje, kakšen s človeško posadko "opremljen" objekt. Čeprav naj bi bila verjetnost za tak trk izredno majhna (ISS kroži okrog Zemlje na približno pol nižji višini). Ampak izredno majhna je bila že verjetnost tega trka, pa se je vseeno zgodil! So pa znanstveniki že izračunali, da bo v kratkem najbolj kritičen del vesoljskih poletov postal ravno let skozi oblake razbitin in ne več izstrelitev ter pristanek.

Gužva nad nami - prikaz objektov v nizki zemeljski orbiti (Foto: ESA)

Pri vsem skupaj je najbolj zanimivo dejstvo, da vsej tehniki navkljub trka nobeden ni predvidel niti sekunde vnaprej. Ne NASA, ne Pentagon, ne US Strategic Command (STRATCOM) oz. njihov Joint Space Operations Center (JSpOC), ki se v svojem "fact-sheetu" hvali s spremljanjem in sprotno analizo možnih trkov čez 17.000 objektov s premerom čez 10 centimetrov, niti ne sam Iridium, kot lastnik uničenega satelita. Še najmanj pa Rusi, ki svojega odpadlega satelita itak niso spremljali. Sploh pa ne Danny ali kakšen njegov jasnoviden kolega! Enostavno nič. Nobene napovedi glede trka.

Seveda so zdaj vsi skupaj spet pametni in pač poleg doslej obstoječih nekaj čez 17.000 objektov spremljajo še okrog 500 dodatnih. Ampak očitno samo spremljanje ni dovolj! Da smo poleg zemlje uspeli precej onesnažiti tudi bližnje vesolje, je samo po sebi precej žalostno. Sicer so smernice o zmanjšanju odpadkov v vesolju že napisane, vendar zaenkrat niso obvezujoče.

Če izguba satelita za življenje na Zemlji ni bistvenega pomena, pa postane vse precej bolj resno z mogočim trkom kakšnega večjega nebesnega telesa z Zemljo. Tudi o tem so si znanstveniki enotni, da obstaja verjetnost takega dogodka. Nekateri trdijo, da bo do takega dogodka nedvomno prišlo, vprašanje je le, kdaj.

Se pa ob trku teh umetnih satelitov vse izjave, da bi se lahko obranili pred trkom asteroida, zdijo naravnost smešne. Vraga bi se lahko! Ja kako ga bomo pa dovolj hitro odkrili, če pa niti za en vsran ruski satelit nismo sposobni napovedati, da bo nekam trčil? Pa smo poti obeh kao spremljali! In kaj bomo sploh naredili, v primeru če ga dovolj hitro odkrijemo? Vse teorije o malenkostnem premiku takšnega kamna iz njegove smeri ali njegovem uničenju (sestrelitvi) so zgolj teorije, ki jih v praksi uporabljajo le v Hollywoodu.

Če bo kdaj kakšen "kamen" res od nekod priletel in mu bo Zemlja na poti, nas bo zbrisalo, kot je nekoč dinozavre. Ne Bruce Willis in Ben Affleck ter ne Clint Eastwood, Tommy Lee Jones in Donald Sutherland nam ne bodo mogli pomagati! Tudi če vsi skupaj pri tem izgubijo življenje in bo Liv pri tem potočila še kakšno solzo več, verjetno ne bo šlo. Žal.

Dodatno branje:

• Science@NASA J-Track 3D (spremljanje satelitov v živo - med komunikacijskimi sateliti se sicer še vedno nahaja tudi zrušeni Iridium 33)
• The Physics of Space Security (2005)
• What Happens When Satellites Fall
• Space debris: evolution in pictures (ESA - prikaz satelitov in razbitin krožečih okrog Zemlje)

Beri naprej >>

Smetarska mafija in slovenski Neapelj

Zadnje dni časopisne stolpce in televizijska poročila polnijo novice o "odkritju" nelegalnega odlagališča odpadkov v Kopru. Šlo naj bi za ostanek odlagališča, ki naj bi bilo urejeno že skoraj 10 let. Zanj so takrat vedele tudi ustrezne inšpekcijske službe, ki naj bi odlagališče v času uporabe celo nadzirale, Luka Koper pa naj bi odpadke tja odlagala brez vodnogospodarskega dovoljenja in kljub odločbi o prepovedi izpustov vod v Škocjanski zatok. Nakar je Luka Koper odlagališče lepo zaprla in so vsi skupaj pozabili nanj.

Do včeraj, ko so na odlagališče naleteli pri gradnji ankaranske vpadnice.

Ni mi jasno. Kako lahko neka inšpekcijska služba (konkretno v tem primeru inšpektorat za okolje in prostor) izda odlok o prepovedi, pa potem ne preveri, kaj se dogaja naprej? Luka Koper odlagališče enostavno zasuje in adijo. A so Luki verjeli na besedo, da so odlagališče sanirali, ali kaj? Meni se zdi, da bi po zaprtju verjetno moral kdo od pristojnih služb preveriti, ali so odpadki še vedno skriti nekje pod zemljo. Seveda to takrat nobeden ni storil in sedaj bodo vsi vpleteni spet s prstom kazali drug na drugega in se otepali odgovornosti.

Da pri nas nobeden nikoli ni nič kriv, je že itak praksa. In spet to ne bo "v naši pristojnosti", spet bodo vsi zadeve "temeljito preučevali". Ja kje ste bili pa do sedaj?

Ni mi jasno niti, kako lahko kar tako - povsem naključno pri gradnji ceste naletijo na odlagališče? In so potem povrh vsega vsi še zelo presenečeni? Saj ne gre za arheološko najdišče, ki bi bilo tam skrito že tisoče let. A nobenemu ni bilo jasno, da so tam nekje pod zemljo ti odpadki? Saj ne gre za nek majhen koš smeti. Ne morem verjeti, da občina Koper ni vedela za odpadke. Da za njih ni vedelo ministrstvo za okolje in prostor. Da živ človek do zdaj tega ni vedel. Ne ga srat. In če ne bi zdaj tam gradili ceste, bi odpadki tam ležali na veke vekov?

Potem se lahko samo vprašamo, koliko podobnih odlagališč še leži nekje skritih, da jih nekdo "odkrije"? In koliko je še vseh ostalih svinjarij, ki se dogajajo, pa nihče pristojen ničesar ne ukrene? Le občasno se sliši glas kakšnega aktivista, ki mu pristojne službe zaprejo usta, če je preveč glasen.

Očitno tudi pri nas dela smetarska mafija, le da se skriva pod drugačnim imenom.

Beri naprej >>

Kje si Toporišič?

Jezik je živa stvar in se s časom zelo spreminja. Tako se nam zdi slovenščina iz časov Trubarja vsaj tuja, če že ne smešna. Danes tako govorico v vsakdanjem življenju po mojem uporabljajo le še porabski slovenci, kjer so skoraj edine besede, ki jih lahko razumemo prevzete iz slovenščine ali kakšnega drugega jezika. Še starejši (nekateri bi rekli celo mrtev) jezik je latinščina, ki se je nekateri krogi še vedno oklepajo. In tudi ta se ne more izogniti vpeljavi novih besed za pojme, o katerih Seneka in Cezar nista niti sanjala. Tako si ne predstavljam uporabe latinščine v tehničnih krogih, čeprav se spomnim tudi (neresne) težnje o vpeljavi latinščine v računalništvo.

Prav v računalništvu so se pojavljale mnoge besede, ki smo jih v slovenščino nekritično prevzeli (predvsem) iz angleščine. Proti temu se je na vse kriplje boril gospod Toporišič, čeprav so se mi mnoge njegove poslovenjene besede zdele, ne morem reči drugače, kot butaste. A kdo mogoče ve, kaj je "zgoščenka"? Namesto CD-ja (kratico smo do takrat itak že vsi prevzeli in v pogovoru uporabljali), je gospod želel vpeljati novo besedo enostavno tako, da je skoraj dobesedno prevedel "compact disc" in nastala je zgoščenka. Iz zafrkancije je nato pri njegovih nasprotnikih nastala še beseda "tlačenka". In še danes, če v Google vtipkate besedo tlačenka, se vam med raznimi Pomurkinimi in Košaškimi tlačenkami pojavi povezava cd-rom.si (celo med sponzoriranimi rezultati). Zgoščenko nekateri celo uporabljajo - revija Moj mikro je že takšna. Slovar slovenskega knjižnega jezika pa je hvalabogu ne priznava. Prav tako ne tlačenke (vsaj ne v povezavi s CD-jem).

Me pa prekleto zanima, kje je Toporišič danes, ko se v vsakdanjem jeziku vpeljuje vedno več besed, ki imajo v slovenskem jeziku že dolgo časa povsem lepo zamenjavo? Pri njihovi "vpeljavi" najbolj blestijo veleumni novinarji in politiki, hkrati s "sofisticirano artikulacijo importiranih besednih konstruktov" pa ne zmorejo uporabe rodilnika, pa tudi dvojina nekaterim dela ogromne težave.

Naj naštejem le nekaj primerov:

inavguracija - a je kdo za to besedo slišal pred ustoličenjem Obame? (Nenazadnje se tudi umestitev ali prevzem dolžnosti slišita bolje od inavguracije.) Verjetno ne.  Bodo pa v SSKJ-ju pri opisu te besede zagotovo morali umakniti opombo "redka" - v mescih pred ustoličenjem Obame je bila ta beseda ena največkrat slišanih nasploh. 

recesija - včasih smo govorili o krizi. 

mobing (ali mobbing) - ta mi gre najbolj na živce. Ko sem besedo prvič slišal, sem šel na internet preverit, kaj za vraga se to dogaja po službah. In ugotovil, da nič novega! Nasilje in trpinčenje poznamo že tisoče let, tudi na delovnem mestu. Ampak ne, nasilje je premalo, rabimo mobing!

kvaliteta in kvantiteta (omenjam ju skupaj, saj se ponavadi tako tudi uporabljata) - slovenščina ima dve povsem enakovredni besedi - kakovost in količina, se pa ne slišita tako učeno!

euro (v redu, tule gre le za drugačen zapis, izgovorjava pa je enaka) - ne vem, zakaj smo tole dopustili? Tudi sam priznam, da sem po začetnem vztrajnem zapisovanju evra z v-jem popustil, ker se mi ni dalo več razlagati, da sem samo trmast in ne, da ne znam pravilno zapisati eura. Če imamo avto in ne auto ter nenazadnje Evropo in ne Europo, zakaj ne bi smeli imeti še evra namesto eura? Butast izgovor, da vsa Evropa besedo zapiše z u-jem, me ne prepriča. Če naj bi bili vsi jeziki Evropske unije enakopravni, bomo mi evro zapisali po naše in pika. In če se je na bankovcih našlo mesto za grško cirilico (ali kakorkoli se že imenuje grška pisava), pa naj ga najdejo še za slovenski evro. Poleg tega imamo en kup skovank z evro- (vse z V-jem in ne z U-jem), od evročeka in nenazadnje do evrovizije, ki je trenutno tako in drugače zanimiva.

Če smo se včasih Toporišiču smejali, moram priznati, da rabimo njegovega naslednika. Njemu je očitno zmanjkalo moči, kar pri njegovi starosti niti ne čudi preveč. 

Beri naprej >>

Prihranimo pri tiskanju

Ene največjih sanj računalniških navdušencev v 80-ih letih prejšnjega stoletja je bila brezpapirna pisarna. (Pojem brezpapirne pisarne je bil prvič uporabljen v časniku Business Week leta 1975.) Mnogi "jasnovidci" so takrat papirju napovedovali skorajšnjo smrt in se spraševali, zakaj bi v prihodnosti sploh še potrebovali papir, če pa je vse potrebno lahko shranjeno na trdem disku in trakovih (nekoliko pozneje še na CD-jih ali DVD-jih)? Zamisel o brezpapirni pisarni je bila seveda genialna, vendar skoraj 30 let pozneje nič ne kaže, da bi bila kmalu uresničljiva. Vsem najnovejšim e-bralnikom (elektronskim bralnikom, bralnikom e-knjig ali kakorkoli jih že poimenujemo) navkljub.

Pravzaprav se je z leti količina informacij le še povečala in čeprav je večina podatkov shranjenih na diskih, trakovih in (CD, DVD, Blueray) ploščah, vseeno čutimo potrebo, da veliko teh podatkov natisnemo tudi na papir. Neizpodbitno je namreč dejstvo, da je papir za večino uporabnikov danes še vedno idealen medij. Je preprost za uporabo, prenosen, brez težav ga lahko prepognemo in spravimo v žep, uporabljamo ga lahko kot vhodni medij (pisanje, risanje) ali izhodni medij (branje), je samozadosten in za branje ne potrebujemo nobenih bralnih naprav. V primerjavi z diski, trakovi in ploščami pa tudi mnogo bolj obstojen (danes lahko še vedno beremo nekatere knjige iz srednjega veka, medtem ko se je ogromno 10 let starih CD-plošč obrabilo ali preveč poškodovalo in niso več uporabne).

Zaradi vsega omenjenega tako danes za tiskanje uporabimo več papirja, kot kadarkoli prej. Strošek za tiskanje lahko po nekaterih izračunih znaša precejšen del vseh stroškov podjetja. Da bi ta strošek čim bolj zmanjšali, se lahko držimo naslednjih osmih pravil. 

1. Pravilna izbira tiskalnika

Če ne nameravamo natisniti le do 50 strani mesečno, potem pri izbiri tiskalnika nikakor ne glejmo le na ceno samega tiskalnika! Mnogo večjo težo pri izbiri naj ima v takem primeru strošek tiskanja posamezne strani. Proizvajalci namreč pri prodaji tiskalnikov uporabljajo "trik" in tiskalnik največkrat prodajajo pod ceno, mastno pa začnejo služiti s prodajo potrošnega materiala - kartuš in tonerjev. Tako je pametno, če ne celo nujno, že pred nakupom tiskalnika oceniti število natisnjenih strani na časovno enoto, recimo na mesec. Pri izbiri tiskalnika pa je potrebno preveriti strošek tiskanja posamezne strani za izbrani tiskalnik. Če je le mogoče, preverimo omenjeni strošek v kakšnih testih tiskalnikov in ne le v specifikacijah tiskalnika, saj proizvajalci vse prevečkrat navajajo zavajujoče podatke oz. podatkov ni mogoče primerjati med različnimi proizvajalci. Če zanemarimo strošek papirja (ne glede na znamko in model tiskalnika bomo namreč uporabili enako količino papirja), lahko tako ocenimo mesečni strošek tiskanja. V kolikor nameravamo natisniti zelo veliko dokumentov, pa lahko ceno samega tiskalnika dobesedno zanemarimo. 

Po kvaliteti tiska besedila ali poslovnih dokumentov je danes v 99% primerih dovolj skoraj vsak tiskalnik (če se le profesionalno ne ukvarjate s tiskom). Če imate željo natisniti tudi kakšno fotografijo, bodite pri izbiri bolj pazljivi. Čeprav je izdelava fotografij v fotolaboratorijih mnogo cenejša, je pa zato potrebno na rezultat počakati kakšen dan ali dva.

2. Varčevanje z "barvo"

Ko smo tiskalnik izbrali in ga priključili, razkirajmo par strani in isti dokument natisnimo v različnih kakovostih tiska. Ne le, da je slabša kakovosti tiskanja mnogo hitrejša, tudi precej manj barve se pri tem uporabi. Če nam je sprejemljivo, lahko kar privzeto nastavimo tiskanje v "draft" načinu. Po podatkih proizvajalcev lahko tako porabimo tudi do 50% manj barve, čemur lahko iz lastnih izkušenj zgolj potrdim. Sam praktično vse dokumente z besedilom na domačem tiskalniku natisnem v najhitrejšem "fast draft" načinu. Razlika v kakovosti pri mojem HP-ju je med "najslabšim" in "najboljšim" tiskanjem sicer opazna, vendar je tudi najmanj kvaliteten tisk povsem sprejemljiv. V resnici sem si namestil kar dva "tiskalnika". Pri enem imam nastavljene omenjene nastavitve in samo črno-belo tiskanje, pri drugem pa normalen način. Tako v odvisnosti od tega, kakšno kvaliteto želim, izberem le drug "tiskalnik" (fizično pa je dokument vedno natisnjen na istem tiskalniku, le v drugačni kvaliteti). Seveda bi lahko pred vsakim tiskanjem spremenil nastavitve tiskalnika, ampak bi bila zadeva bolj zamudna.

Dva navidezna tiskalnika (gonilnika) z različnimi nastavitvami za isti fizični tiskalnik

Primerjava "normal" in črno-belega "fast draft" načina (izpis in skeniranje sta bila narejena na tiskalniku HP Photosmart C3180)

3. Smotrna uporaba papirja

Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da pri obojestranskem tiskanju porabite za isti dokument le polovico papirja. Če mislite, da vaš tiskalnik ne zna tiskati obojestransko, malce pobrskajte v gonilniku in nastavitvah za kakšno "paper saving" opcijo. Skoraj vsak novejši gonilnik omogoča obojestransko tiskanje tako, da najprej natisne samo lihe strani, nato že natisnjene liste ponovno vložimo v tiskalnik, nakar natisne še lihe strani (odvisno od tiskalnika je lahko tudi obratno, da najprej natisne sode in nato lihe strani). Večina gonilnikov omogoča tudi tiskanje več strani dokumenta na eno stran papirja, kar lahko uporabimo pri tiskanju kakšnih navodil, ki jih večinoma preberemo itak samo enkrat.

Za nekatere interne dokumente pa lahko uporabimo tudi nepotiskane strani že natisnjenih dokumentov.

Nastavitve za varčevanje papirja pri tiskalniku HP Photosmart C3180

Tisti ekološko bolj ozaveščeni lahko za tiskanje uporabite tudi delno recikliran papir. Tiskalnikom ne dela težav, le ljudje se (še nekoliko) zmrdujemo nad njim, saj ni povsem bel. Žalostno pa je dejstvo, da nekateri prodajalci recikliran papir prodajajo dražje od navadnega.

4. Popolna izraba tonerja

Pri laserskih tiskalnikih je pravilo, da tonerja najprej zmanjka le na enem mestu, kar pri tiskanju opazimo kot navpičen bled (nepotiskan) pas, medtem ko je ves ostali del strani natisnjen normalno. Takšen toner vzemimo iz tiskalnika ter ga počasi v vodoravnem položajo nekajkrat zamajemo levo-desno. Ne stresajmo tonerja sunkovito, da se prah ne raztrese iz tonerja, saj ga je skoraj nemogoče očistiti. Pri naslednjem bledem pasu lahko postopek ponovimo, seveda pa ponavljanje v nedogled ne bo šlo. S tako "obnovljenim" tonerjem lahko še vedno natisnemo precej strani, odvisno od tega, kako je bil prah razporejen v tonerju, od modela tiskalnika in seveda od dokumenta, ki ga tiskamo. V praksi je pri tiskalniku HP LJ-1300 tako mogoče natisniti dodatnih 100 strani besedila.

5. Kupovanje "večjih" kartuš

Proizvajalci izdelujejo za isti model tiskalnika različne kartuše. Nekatere vsebujejo več, druge manj barve. Praviloma so tiste z več barve na enoto cenejše in se torej bolj splačajo. Za HP Photosmart C3180 tako obstajata dve različici barvne kartuše, ena z oznako 342 in druga z oznako 343. Enako je s kartušami s črno barvo. 

Težava pri tistih barvnih kartušah, ki hkrati vsebujejo vse barve, pa je, da vedno najprej zmanjka le ena barva, medtem ko je drugih lahko ostala še polovica. Če se vam to redno dogaja, je vprašanje, ali se vam splača kupovati kartuše z več barve, saj boste v takem primeru več barve tudi odvrgli. Je pa res, da je vsaj nekatere dokumente mogoče natisniti tudi brez ene barve (moja hčerka recimo nima nič proti, če so kakšni labirinti ali pobarvanke natisnjeni v roza odtenku, namesto v modrem).

6. Neoriginalni potrošni material

Če zaupate neoriginalnim kartušam in tonerjem, lahko z njihovim nakupom precej prihranite. Obstajajo tudi kompleti za polnjenje kartuš in celo podjetja, ki polnjenje opravijo namesto vas. Bodite pa previdni, saj nekateri proizvajalci oz. prodajalci ne priznavajo več garancije v primeru njihove uporabe!

7. Prodaja izrabljenih kartuš in tonerjev

Kartuše in tonerji spadajo med nevarne odpadke, zato jih ne odvrzite v navaden koš za smeti, ampak na za to predvideno zbirno mesto. V večini primerov lahko izrabljene kartuše in tonerje vrnete tudi pri prodajalcu.

Nekatera podjetja, ki se ukvarjajo s prodajo ponovno napolnjenega potrošnega materiala, so vam za prazno kartušo ali toner pripravljena celo plačati kakšen euro ali pa v zameno dobite popust pri nakupu nove (napolnjene) kartuše ali tonerja. S tem seveda ne boste obogateli, boste pa nekoliko razbremenili okolje.

8. Tiskajmo le, če je to res potrebno

Vejretno najpomembnejši nasvet! Če tiskanje ni potrebno, se mu pač izognite. V podpis svojih elektronskih sporočil lahko dodate tudi kakšno "zeleno" sporočilo in s tem mogoče odvrnete prejemnika od tiskanja.

Pod mojimi poslanimi sporočili se nahaja "zelen" podpis, ki upam da koga odvrne od tiskanja sporočila

Če se bomo držali omenjenih pravil, bomo poleg privarčevanega denarja ohranili tudi kakšno drevo. 

Beri naprej >>

Ironija zanikanja holokavsta

Na zanikanje holokavsta, ki ga je izrekel britanski škof Richard Williamson (mimogrede, vmes si je že premislil), sta se najbolj ostro odzvala nemška kanclerka Angela Merkel in (ta sicer malo manj ostro) bivši Hitlerjev mladinec, papež Benedikt XVI.

Beri naprej >>

80-letniki iskana roba med mladenkami

Neodgovornost človeka do narave se kaže na vsakem koraku. Prekomerno izkoriščanje naravnih dobrin, neomejeno izpuščanje škodljivih snovi v ozračje in neodgovorno ravnanje z odpadki so zadeve, ki nam niso ravno v slavo.

Narava nam seveda temu primerno vrača z globalnim segrevanjem, onesnaženim zrakom in zemljo, z oporečno pitno vodo in še čim. Zadnja leta smo tako bili priča množičnemu poginu čebel, ne le pri nas, ampak po celem svetu. Nekateri strokovnjaki so prepričani, da je za pogin čebel kriva pretirana ali neustrezna uporaba pesticidov. Pesticidi so tudi vzrok za vedno bolj zastrupljeno hrano. Tako danes zelo težko govorimo o zdravem sadju in zelenjavi.

Narejenih je že ogromno raziskav, ki skušajo povezati obolelost za rakom s pesticidi. Zdaj pa je prišla v javnost tudi raziskava, ki želi dokazati škodljivost pesticidov tudi pri drugih živih bitjih, ne le pri čebelah. Čeprav tudi čebel ne smemo podcenjevati. Že Albert Einstein je dejal, da bo hkrati z zadnjo čebelo z Zemlje izginil tudi človek! Kar najbrž povsem drži, če le malce bolj pomislimo na opraševanje, ki ga brez čebel pri večini rastlin sploh ne bi bilo.

Zdaj so nas mediji začeli opozarjati še na raziskave učinka pesticidov na reprodukcijo človeka in živali, ki so pokazale, da se zaradi pesticidov spolni organi in reprodukcijske zmožnosti (število in kakovost spermijev) pri izpostavljenih osebkih zmanjšujejo!

Ko se (nas) bodo ženske nehale farbat, da velikost ni pomembna in če učinek viagre do takrat ne bo že zvodenel, bomo pri 80-ih letih morda zelo iskana roba med tedanjimi mladenkami, ki jim 5cm ne bo dovolj, ali bodo le želele preizkusiti, kako je bilo včasih? Sterilizirani bomo pa takrat itak že vsi.

Beri naprej >>

S-Budget kaviar in golf palice

Pred nekaj časa so se tudi pri nas pojavile trgovske "blagovne znamke", ki naj bi isto robo (pa vemo, da je ne) prodajale pod drugim imenom in ceneje. Vsi trije največji trgovci pri nas tako pod svojim imenom prodajajo blago, ki "je enako" originalu, le da cenejše. Vsakdo, ki je dovolj zaupal ali pa se mu je razlika v ceni med originalom in "ponaredkom" zdela tega vredna, je pač kupil Lumpijev jogurt ali Tuševe hrenovke, ostali s(m)o kupivali originale. Majhnim proizvajalcem brez priznanih blagovnih znamk je tako prodaja verjetno kaj poskočila, ne predstavljam pa si kakšnega večjega proizvajalca z poznano blagovno znamko, ki bi mu takšno razmerje s trgovcem lahko ustrezalo in so bili vanj bolj kot ne prisiljeni. Kdo pa želi po nižji ceni prodajati enako blago trgovcu, hkrati s tem pa prodati manj blaga svoje uveljavljene blagovne znamke? Razen, če blago le ni povsem enako... A pustimo zdaj to.

Nato so trgovci začeli s prodajo še bolj znižanih izdelkov, pri katerih pa proizvajalec več ni nujno tako uveljavljen, kot pri prejšnjih izdelkih. Budget izdelki ali izdelki za rajo. Med temi izdelki so se večinoma znašle osnovne življenjske potrebščine, od kruha, moke, jajc, testenin, mleka in kar je še podobnih nujnih izdelkov. Pač izdelki, ki jih ljudje nujno potrebujemo za preživetje.

A glej ga vraga, pred dnevi ob cesti zagledam Sparov oglas "S-Budget energy drink"!

Foto: Der Shopblogger

Mogoče si kakšen voznik snežnega pluga ponoči in po 20 urah neprestanega dela med čiščenjem snega na naših cestah pomaga z njim in potem dobi krila, ki ga lahko celo odnesejo s ceste. Ampak po moji oceni energijski napitki niso ravno nujno potrebni za preživetje! Pa tudi malce dvomim, da sploh delujejo. Vsaj meni par Red bullov še nikoli ni dal kril. Tudi zmešanih s kavo (ko sem jo še pil) ne! Če sem bil mrtvo utrujen, sem spal tudi po litrih kave in Red bulla! Mogoče deluje v povezavi z vodko - ne vem, a sem premalokrat ali samo v premajhnih količinah to preizkusil na sebi (kakšnemu delavcu za snežnim plugom pa take kombinacije vseeno odsvetujem).

V glavnem, meni kombinacija "budget" in "energy drink" nekako ne gresta skupaj. Kaj bo potem še sledilo? S-Budget kaviar? S-budget golf palice? S-budget Mercedes E klase? Ali celo S-budget Falcon? In ko bo vse le še "budget", bo prišlo na vrsto "S-budget - plačaš dva, vzameš tri"?

Beri naprej >>

EMA 2009

Zakaj za vraga je potrebno voditeljema sploh kaj duhovičit? Mar se ne da EME speljat brez ene ponesrečene "analize"?

O izvajalcih pa tole.

"Predtekmovalka" Rebeka se spet dere v svojem slogu in fukiš hlačami.

Lea Sirk - a je že kdo slišal za njo? Študira nekje v tujini, sempozabilkježe. Kot da je to pomembno. Peti sicer zna, pesem pa me ne gane.

Čuki - povsem čukovsko. Kdo bi želel kaj takega slišati na Evroviziji, nimam pojma? Živin komentar: "Grdo govorijo, stara baba". 

Quartissimo - neka domača Apokaliptika, ki se skriva za platnom in niti svoje vokalistke noče pokazati. Molim, da je sploh ne bi. Bi vsaj nekaj novega pokazali (oz. ne pokazali). Pa me razočarajo in tudi pička strga platno in pride na plano. Bi pa lahko platno malce bolj napeli, pevkin mikrofon je včasih puščal čudno zavite sence. Pesem pa dobra. 

Omar Naber - a je isto oblečen, kot na prejšnji  EMI? Pa zakaj roker, za kakšnega se ima, spet poje neko pocukrano balado? Ki sicer je, moram priznati, kar dobra. In pohvale, da že kar na EMI poje v angleščini, ne pa kot večina zmagovalcev do zdaj, ki so na EMI peli slovensko, na Evroviziji pa angleško.

Brigita Šuler - ali lahko kar rečem Saška Lendero? Isti grški ritmi in ista oprava. Dekolte super, muzika bljak!

Ne me jugat + Slavko Ivančič - prvi vtis - pantomimik (me zelo spominja na Ježka), muzika pa neka miškulanca Balaševičevih pesmi.

Eva Černe - z globokim dekoltejem stavi na svoj glas?! No, v resnici ima oboje, dekolte definitivno šije Brigitinega, glas pa itak. Pesem med boljšimi. Pa plesalci z hitrimi refleksi :) Živin komentar: "Zakaj strici trepečejo?"

Karmen Stavec - od kdaj ima ona faco od Paris Hilton? Muzika tako tako.

Alya + Rudi - Alya v Madonini opravi, na glavi Kyliejina ruta (le da jo Alya hitro da z glave), na riti pa njen obvezen dodatek. Pleksi steklo zapacano v nulo. Končno nekaj energije na odru.

Bjonde - kombinacija Zmelkoow in Nece Falk, kar se besedila tiče. Kar je zelo v redu. Le tisti "Blond pauer" mi nekak ne pače notr. Sranje je le, da na Evroviziji živ svet ne bi razumel kaj pojejo, besedilo je pa edina pozitivna stvar pri tej pesmi.

Samuel Lukas - who the fack is Samuel Lukas and what is he doing here? Spet nekaj uvoženega, z glupo kapo na glavi. A ni neki Enrique ali nekdo od tam imel nekaj podobnega na glavi, pa že tam mi je šlo na kurac? In zakaj sploh odpira usta če poje skoz nos? Besedilo pa kar prosi po inzulinu. 

Nexys - punca je stilsko čisto nasprotje Alye. Vsa v črnem, namesto Alyinega dodatka na riti ima neka (tudi črna) krila na hrbtu. OK, naj ji bo, čeprav bi brez kril zgledala še bolje. Kitare precej nažigajo. Kar v redu vse skupaj. Ampak za boga milega - Planet Nex? Živin komentar: "Kaj si teta misli noge zlomit?" 

Langa + Manca Špik - spet ciganska pesem, kar smo od Lange tudi pričakovali, ampak lanska je bila daleč boljša. Ta mi je pa precej bljak. In zakaj za vraga Manca noče vstati? A si je zlomila nogo? No, ko vstane, postane vse jasno. Ženska ima 2 metra ali pa "langaš" le meter dvajset. Saj me ob pevcu spominja na oddaje ala Springer, ko imajo v gosteh pare ona super bejba - on palček.

Nuška Drašček - isti komad smo pa že slišali na Evroviziji, pa še ta ni nič posebnega.

Dodatek Rebeka + Natalija - oženim obe, Natalijo tudi brez hiše :)

Dodatek Helena + tenorji - OK, tega nisem jaz izdavil: "Helena poje boljše, kot sem mislil."

Super dodatek Dima Bilan - mater, tale Rus bi si pa lahko jajca popraskal doma ali pa vsaj v zaodrju. Ne vem, ali ga tako zelo srbijo jajca, ampak po odru skače kot opica - frizuro ima pa itak, kot kak makaki. Fuj (velja tako za nastop, kot glasbo)!

Moji favoriti: Quartissimo, Omar, Eva Černe, pogojno še Nexys in Alya.

Zmaga: Quartissimo 

Največji poraženci: Langa in Manca Špik - 12 točk z glasovi publike in čista nula žirije. 

Zame negativno presenečenje: Nexys (brez točke) in tudi Eva Černe.

Ne morem pa se izogniti misli, da je žirija spet že vnaprej toliko korigirala rezultate, da tudi z glasovi publike Manca in Langa niso mogli zmagati. Se pa (vsaj enkrat) z izbiro zmagovalca strinjam.

Način glasovanja pa bi po moje morali v prihodnje spremeniti. Ali naj žirija prevzame breme na svoje rame in povsem sama izbere zmagovalca ter nosi krivdo (ali zasluge) za uvrstitev na Evroviziji. Ali pa se naj povsem umakne in naj publika izbere zmagovalca izmed vseh prijavljenih, ne le izmed tistih, ki jih strokovna žirija spusti skozi.

Zdaj pa imam občutek, da bo v primeru uspeha žirija pobrala zasluge (navsezadnje je sama prispevala 12 točk), v primeru neuspeha pa bo lahko brez problema dejala, da bi lahko publika tudi spremenila zmagovalca.

Beri naprej >>